Podvig, ki sem se ga lotila, 57-letna Gordana Zalar, sicer iz Zaplane nad Vrhniko, je res nekaj posebnega -

ženska sama, z motorjem na 18.000 km dolgo pot, skoraj do Kitajske. Cilj poti je bil prevoziti najvišji prelaz Ak-Baital, visok 4.655 m v Tadžikistanu.

Nekaj strnjenih vtisov s potovanja; Turčija: Carigrad in Kapadokija – druženje, raziskovanje, užitek in odprtost ljudi. Gruzija: najboljše sem se počutila v mestu Batumi, kjer je prijetna ”vibra”, ki te kliče k počitku. Rusija: Astrahan, kjer se Volga izliva v Kaspijsko morje, zaradi lepote in mogočnosti reke. Kazahstan: majhno mesto Aralsk, kjer sem obiskala šolo sredi puščave, sicer mrzel in vetroven del poti. Bočni veter je tako močan, da sem bila z motorjem dostikrat kar nagnjena, ko sem peljala po cesti. Velik del poti sem peljala skozi Uzbekistan, kjer je bilo zelo prijetno v mestih Khiva, Bukhara, Samarkand, čigar kraji imajo enostavno prijetnost in lepoto starodavne Perzije. Tadžikistan: Murghab, mesto kjer sem doživela gostoljubje sredi ničesar. Modrine in ostrih vrhov okoliških hribov pokritih s snegom, se ne moreš nagledati. Nepozabno lepa je tudi modrina jezera Karakul. Kirgizistan: Bokonbayevo, kraj kjer bi lahko živela. Jezero Issyk Kul je veliko kot morje in obdano z visokimi gorami, vasica pa umirjena. Ljudje so prijazni in si med seboj pomagajo. Nekako tisti pravi turizem še ni prišel do njih, kar se odraža tudi v pristnosti ljudi in kraja.

Upamo, da boste vsaj delček te zgodbe doživeli na potopisnem predavanju. Vabljeni v četrtek, 7. 3. 2024, ob 18.00, v Grabeljškovo dvorano.