Bela cesta, ki vodi že od davnine skozi Vransko, kraju ni prinašala samo živahnosti in gospodarskega blagostanja, temveč tudi gorje in smrt. Po cesti so se privalile vojske, bolezni in epidemije. Ob cestah so prežali na plen roparski vitezi, obcestni razbojniki, kasneje tudi rokovnjači. Prvič so korakale Napoleonove francoske čete nad Dunaj v aprilu 1797, čez mesec dni so se vračale po isti poti nazaj v Italijo. Leta 1799 je skozi Vransko prodirala ruska armada carja Aleksandra I. v vojno proti Francozom, ki se je razplemtela nad italijanskim ozemljem, in se po isti poti vračala nazaj v Rusijo. Leta 1805 so Francozi drugič korakali na Štajersko in kmalu zopet nazaj. Najbolj znana pohoda francoske armade sta bila v aprilu 1809 pod poveljstvom generala Macdonalda in pohod v juniju 1809 pod poveljstvom maršala Friderica Marmonta, ki je kasneje postal generalni guverner Ilirskih provinc. Vranski in okoliški graščaki so v boju proti Francozom organizirali črno brambovsko vojsko - nekakšno teritorialno obrambo, toda ko so Francozi korakali skozi Vransko, se jim ni nihče postavil po robu, niti ni bilo čutiti najmanjšega odpora. Črna brambovska vojska se je razbežala, ko je videla dobro oboroženo franskosko armado. Francozi so kmetom jemali krmo, živež in živino. Hišo, last Luke Goričana (Španova hiša, Vransko 61), je zasegla francoska intendantska služba. V hiši so bile cele skladovnice kruha, ki so ga vojaki delili mimoidočim bojnim tovarišem. Avstrijska armada se je resneje bojevala le pred Dunajem, kjer je bilo v Schönbrunnu 14. 10. 1809 sklenjeno premirje med Avstrijo in Francijo. Po določbah tega miru je Avstrija izgubila tretjino svojega ozemlja, tudi Kranjsko, kjer so Francozi 1809 ustanovili Ilirske province. Ustanovitev Ilirskih provinc je terjala poleg političnih tudi teritorialne spremembe. Priključitev štajerskega Motnika h Krajnski je postala pereča leta 1809, ko so se v Zagrebu pogajali o mejah med Ilirskimi provincami in avstrijskim ozemljem. Francoski komisar, general Guillemont, je zastopal stališče, da delajo z Motnikom štajersko enklavo na Kranjskem, zato tu nima Avstrija po odstopu Kranjske ničesar več iskati. Avstrijski komisar, podmaršal baron Zach je trdil nasprotno, da je Avstrija z Dunajskim mirom prepustila Francozom le Kranjsko in nič štajerskega ozemlja, zato naj ostane Motnik še naprej štajerski oziroma avstrijski. Komisarja sta se na koncu sporazumela tako, da je Avstrija odstopila trg Motnik, Francija pa Zaplanino, Spodnje in Zgornje Limovce, Zajasovnik, Zgornji Motnik, Belo, Brezovico in Vrhe. Po razmejitvi je bil trg Motnik, ki je bil cesarsko-knežji trg od leta 1423 in je spadal pod ojstriško gospostvo oziroma pod okrajno sodišče na Vranskem, z oznanilom, izdanim v Celju 9. aprila 1811 v slovenskem in nemškem jeziku, priključen Iliriji. Kantonska sodišča so prevzela oblast ojstriških zemljiških gospodov. Javna varnost je bila podrejena kantonski žandarmeriji. Uvedli so tudi nove občine, imenovane merije. Tem so načelovali meri, ki so razglašali francoske vladne odredbe in skrbeli za javni red in mir, za kar so imeli poleg upravne tudi policijsko oblast. Žandarmerijo so v Motniku nastavili v pritličju župnišča. Motniški mer je postal tržan Jožef Korošec, vsekakor Francozom naklonjen človek. Njegovi potomci še danes živijo v Motniku.Cerkveno-politične reforme, ki so jih uvedli Francozi, so vznemirjale verno ljudstvo. Z novim letom 1812 je izšel ukaz na podlagi konkordata s svetim sedežem, da se tudi v Iliriji vpelje francoski cerkveni koledar. Praznovati so se smele le nedelje in štirje prazniki v letu: vnebohod, veliki šmaren, vsi sveti in božič, novo leto pa je bil francoski civilni in narodni praznik. Ljubljanski škof, idrijski rojak, Anton Kavčič (1743-1814) je v Pastirskem listu 1. decembra 1811 razglasil, "da odveže vernike svoje vladikovine od dolžnosti, biti ob odpravljenih praznikih pri sveti maši, pridigi in zadržati se hlapčevskih del". S tem je s 1. januarjem 1812 v Ilirskih provincah prenehal veljali avstrijski zakonski patent. Po novi postavi, ki so jo posredno sprejele tudi francoske cerkvene oblasti s sklenjenim konkordatom, so smeli župniki poročati le tiste zaročence, ki so imeli trden dokaz, da so se že prej civilno poročili pred merom in štirimi pričami. Duhovnikom, ki bi se ne držali tega predpisa, je grozila visoka finančna globa ali celo zapor. Motniška vikariatna župnija je bila leta 1810 po smrti župnika Mihaela Jožefa Debelaka (1742-1810) brez stalnega duhovnika. Ker pa je bila cerkev sv. Jurija upravno v naselju Bela, je bil za štajerski del faranov pristojen vranski kaplan Gašper Remec, kot provizor motniške župnije pa se je podpisoval vranski župnik dr. Jožef Šavli. Lavantinska škofija je na podlagi tega odstopila trg Motnik vikariatni župniji Špitalič, ljubljanska škofija pa vranski župniji Zaplanino in Limovce iz šetgotardske fare. Motničani se s tem niso strinjali in so večkrat prosili ljubljanskega škofa, da naj jim dodeli stalnega duhovnika. Vse prošnje je škof odklonil, češ da se je dolžan ozirati le na trg Motnik, ki pa spada v Ilirijo in je le tri četrt ure oddaljen od Špitaliča in da Motničani zaradi 228 duš ne morejo imeti svojega duhovnika.

Francozi so na svojih ozemljih začeli z uvajanjem prisilnega dela. Tako so morali Motničani popravljati cesto na Trojanskem klancu in prevažati opremo in ljudi čez Trojane, kjer je bila glavna mejna mitnica. Motnik je kot francoski mejni kraj postal prometno pomemben, zato se je carinski urad naselil v poslopju prejšnjega trškega magistrata. Obnovljena carinska postaja - mitnica je bila okrepljena s finančno stražo. Vse to je omejevalo Motničane pri tihotapljenju čez mejo, zato so se lotili napadov na francoske blagajne, ki so jih spremljali vojaki. Znan je primer napada leta 1813 na Babi v Zajasovniku, kjer so pobili oddelek francoske vojske in oropali njihove blagajne. Ljudsko izročilo pravi, da so bili nekateri ugledni vranski posestniki povezani z rokovnjači v Iliriji ter da so jim pomagali z obvestili o pomembnih premikih francoskih blagajn, predvsem pa o tovorih in sestavi spremstva, ki se je ustavljalo na Vranskem. Trdi se, da sta dva ugledna vranska posestnika obogatela z denarjem iz francoskih blagajn. Neki vranski posestnik je pred mnogimi leti uspešno prekopal precej svojega posestva, da bi našel zakopani zaklad iz francoskih časov, ki naj bi ga skril njegov oče.

Emilijan Brišnik

Viri: prof. France Urankar, Zgodovina trga Motnik, 1940

dr. Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, 1993

Štefan Kočar, Vransko in nova šola, 1974