Logo MojaObčina.si
DANES
14°C
-2°C
JUTRI
12°C
-1°C
Oceni objavo

Za kolesarjenje po Evropi ni nikoli prepozno

Naš občan Janko Vranič, ki je daleč naokoli poznan po domačem imenu Rjavc, že od nekdaj rad spoznava nove kraje in dežele. Ker mu delo na domači kmetiji v preteklosti ni dopuščalo daljše odsotnosti, svoje popotniške želje izpolnjuje v zrelih letih. Sam pravi, da včasih zaradi kmetije ni imel časa hoditi naokrog, zdaj pa nima časa za kmetijo. V zadnjih dveh letih je s kolesom prevozil pot od izvira Donave do njenega izliva v Črno morje ter od doma v Prekopi do Severnega rta, če se osredotočimo le na večtisočkilometrske ture. Pred vsako potjo pa gre najprej po blagoslov domačega župnika.
Je želja po popotništvu prisotna že od nekdaj ali se je pojavila v zrelih letih?

Ideje in želje so se pojavile že zelo zgodaj. V Makedonijo sem nameraval že pri osemnajstih letih, vendar delo na kmetiji tega ni omogočalo. Že v preteklosti sem tu in tam naredil kakšno kolesarsko turo. 100, 200 kilometrov v enem dnevu, ker za več ni bilo časa. Okrog Pohorja ali na Jezersko. Ko sem že imel svojo družino, me je za nekaj ur nadomestil kdo izmed družinskih članov, da sem lahko odkolesaril. Sam se rad pošalim, da včasih zaradi kmetije nisem imel časa hoditi naokrog, sedaj nimam časa za kmetijo. Na srečo imam zelo pridnega zeta, žena me podpira in lahko grem. Včasih me ob odhodu spremlja grenak priokus, saj tako dolge ture niso enostavne, vendar je želja močnejša.

Kdor čaka, dočaka, četudi pri sedemdesetih letih. Je pa pogumno iti pri teh letih tako daleč in za toliko časa. Kako dolgo ste bili na poti?

Leta 2022 sem 24 dni kolesaril ob Donavi, lani pa 35 dni do Nordkapa. Sicer sem kolesaril 33 dni, dva dni pa sem počival in si ogledal določene znamenitosti, saj so mi bile predvsem baltske dežele neznane. To sta bili res dolgi kolesarski turi. Pred tem sva šla leta 2008 s hčerko Jerco po Jakobovi poti. O tem sem bral knjigo, nasploh veliko berem, gledal sem film, potem pa sem še v živo videl te »rukzakarje«, ko sva z ženo obiskala Jerco med študijem v Španiji. To me je navdušilo in ko sem hčeri omenil, da bom enkrat prehodil to pot, je rekla, da bi se mi pridružila. Tako sva že oktobra istega leta štartala v Lurdu v Franciji in čez Pireneje do Santiaga prehodila 1100 km.

Kakšne so kondicijske priprave za tako dolgo pot?

Nobenih posebnih priprav ni. Ko so bile še prave zime, sem se udeleževal smučarskih tekaških maratonov v Sloveniji, Avstriji, Italiji. Doma imam sedem parov tekaških smuči. Sedaj ni snega, peljati bi se moral daleč, oprema je zastarela. Udeleževal sem se tudi cestnih maratonov. Vse to brez posebnih priprav. Kondicijo sem nabiral predvsem z delom. Ko smo zgradili farmo puranov, sem jo ogromno dobil z nalaganjem žagovine s košem na rami. Včasih pa sem še zvečer, ko smo končali s delom, odtekel 10 kilometrov, kar počnem še sedaj, vendar ne tako pogosto. Res pa je, da mi zdravje služi. Naj povem anekdoto iz mladosti. Spomladi sem na njivi »štrajfal« hmelj, ko pride na njivo Korenjak, eden Hmezadovih direktorjev, s kolegom, da potrebujeta tekača za tek trojk, ker je njun kolega zbolel. Počakala sta, da sem se šel domov umit in preobleč v športno opremo, in smo se odpeljali v Ljubljano na 38-kilometrski maraton.

Kakšne pa so organizacijske priprave?

Za kolesarjenje ob Donavi ni bilo nobenih priprav, povsem spontano, sproti sem iskal prenočišča ali prespal v kakšnem parku. Za Nordkap sem načrtoval, da bom potoval bolj organizirano in sem našel kolesarsko spletno stran, kjer se vnaprej najaviš za prenočišče in te načeloma domačini sprejmejo. Nekajkrat sem se prijavil, nihče mi ni odgovoril, dvakrat pa so rekli, da je lažen naslov. Zaman sem plačal 40 dolarjev. Sem pa tokrat imel šotor in ni bilo težav. V parkih ali ob poti sem ga postavil in prespal.

Niste imeli nobenih težav zaradi tega, je dovoljeno kar tako prenočiti?

V Helsinkih ni bilo dovoljeno, ampak sem vseeno šotoril. Ob 23. uri sem prišel do mesta, na zemljevidu poiskal park, do katerega sem se moral zapeljati dodatnih 5 km, postavil sem šotor in zaspal. Ob peti uri sem že skočil v vodo, se okopal in šel naprej. Ponekod pa so mi domačini dovolili prespati na zelenici pred hišo.

Kako pa je z jezikom, govorite angleško?

Govorim vse jezike (smeh). Osnovne stvari se zmenim v nemščini in angleščini, ostalo je pa enostavno z Google prevajalnikom. Zanimivo je bilo v baltskih deželah, na severu pa je spet druga zgodba, čeprav mladi kar znajo angleško.

Če se še vrneva k pripravam na pot. Ste vsaj načrtovali, koliko časa boste zdoma in koliko kilometrov prekolesariti dnevno, da se bo izšlo?  

Načrtov si nikoli ne delam. Niti na spletu ne pogledam, kdo je že bil na takšni poti, kakšne so težave, na kaj je treba biti pozoren. Za Finsko so me samo opozorili na komarje in priporočili, naj zakurim mah, da jih bom odganjal. Tega nisem naredil nikoli, ni bilo tako hudo.

Kaj pa je v prtljagi, ki je zagotovo minimalna, saj je vse potrebno ves čas voziti s sabo?

Potrebuješ osnovne higienske pripomočke in rezervno perilo. Pral sem sproti. Paziti moraš, ker se hitro nabere preveč stvari. Vedno je z mano slovenska zastava, vsaj dokler je ne izgubim. Na poti ob Donavi se mi je to zgodilo že prvi dan, odnesel jo je veter. Na zadnji poti sem jo izgubil v Litvi. Vsakič ko sem kampiral, sem si nad vhodom obesil zastavo. Tako sem jo verjetno tudi pozabil. Da je nimam, sem ugotovil po 35 km. Želel sem se vrniti, ampak nisem želel izgubiti 70 km. Danes mi je žal. 70 km v primerjavi s 4300 km ni nič. Moj zaščitni znak so še 1,5-litrske plastenke, v katere natočim vodo in sok. Sem si pa na zadnji poti dajal v vodo minimalno količino elektrolitov, ker težko preživiš na vodi in kruhu. Žena mi je sicer dala pogoj, da ji enkrat dnevno pošljem sliko kot dokaz, da jem topel obrok.

Sodobna komunikacija omogoča vsakodnevno povezavo z domačimi, treba je pa polniti telefon, povsod ni signala. Kako ste se soočali s tem?

Bil sem samooskrben. Na kolesu sem imel sončno elektrarno, da sem lahko polnil lučke in telefon. Slišali smo se vsak dan, Jerca pa me je spremljala tudi preko aplikacije, da so vedeli, kje sem, in tako bili mirnejši. To se mi je zdelo pomembno, saj sem že star, lahko bi padel ali bi me povozil avto, zadela kap, ogromno je možnosti. Ne moreš pa ničesar prikriti. Zaradi sledenja me je žena vprašala, zakaj vozim tako cikcak. Odločil sem se, da si ogledam vse večje znamenitosti na poti. Ker glavna mesta držav, skozi katere sem kolesaril, niso v ravni liniji, je moja pot res izgledala cikcakasto. Dunaj sem si ogledal že na kolesarjenju ob Donavi, tako da se na zadnji poti tam nisem preveč mudil. Od Dunaja do Prage je bil najtežji del poti, poln vzponov, pa tudi sam še nisem bil v ritmu. V Pragi sem imel lepo vreme, poiskal sem kamp in se nato odpeljal nazaj v mesto, si ga ogledal in se zvečer vrnil v kamp. Sem pa v Pragi ostal še en dan in kljub temu da sem bil tam že štirikrat s strokovnim vodstvom, nisem še nikoli toliko videl. Pot sem nadaljeval čez Tatre v Varšavo, kjer bi se moja pot kmalu končala. Odsotnost signala na poti proti Poljski je namreč poskrbela za paniko doma. Ko sem popoldne prikolesaril na Poljsko, sem poiskal košček, kjer sem lahko kampiral. Uredil sem se, nato pa poklical domov. Signala ni bilo. Petnajst minut sem hodil v eno in drugo smer, a zaman. Signal je ostal na Češkem, na moji zadnji točki. Tam je pika mirovala nekaj ur. Naslednji dan, ko se je na poti zopet pojavil, je telefon neprestano piskal, saj so prihajala sporočila. Poklical sem domov, ženo je zelo skrbelo, vso noč ni spala. Takrat sem se odločil, da grem do Varšave, si jo ogledam in se vrnem domov. To sem ji tudi rekel. Mar mi je bilo za morebitne očitke, da mi ni uspelo. Z ženo sva se tisti dan slišala še dvakrat, pomirila se je in mi rekla, če sem prišel že tako daleč, naj nadaljujem do konca. Zaradi nje sem nadaljeval.

Navadno ali električno kolo?

Navadno. Pred odhodom opravim servis. Na zadnji poti sem moral zamenjati zračnico, to pa je bila doslej tudi edina težava s kolesom.

Se pa od doma vedno odpravite na prav poseben dan.

To je 25. junij, dan državnosti. Zame je to velik praznik in ga zelo spoštujem. Vesel sem, da sem dočakal tisočletne želje tega naroda, da je dobil svojo državo. Zelo sem ponosen, da smo se Slovenci osamosvojili. Prvič sem se na ta dan podal peš z Dobrovelj do Radelj ob Dravi k sorodnikom, 135 km v eno smer. Že vrsto let se na ta dan nekam odpravim, peš ali s kolesom. Veliko se zadnja leta posvečam tudi pohodništvu. S Planinskim društvom Vransko hodim na krajše ture. Vesel sem, da spoznavam meni neznane kotičke Slovenije. Planinci so super družba.

Nimate nobenih pomislekov, strahov, da se na tako ekstremno dolgo kolesarsko turo podajate sami?

V življenju nisem bil nikoli prestrašen človek, slabe vesti nimam, zato nič slabega ne pričakujem. Tako sem se za 70-letnico odločil za prvo resno turo ob Donavi. Vedel sem, da bo z leti vse manj možnosti. To sem omenil več prijateljem, dva sta nato turo že prekolesarila, a sta jo zaradi obveznosti končala pred končnim ciljem. Super bi bilo imeti nekoga s sabo, vendar se je potem treba prilagajati. Sam se rad ustavim, si pogledam znamenitosti v mestih, na podeželju se zapeljem do gradu, ki ga vidim na poti. Pa še to, vrstnike je za takšno turo težko dobiti, mlajši pa so zame prehitri. Včasih je pa tudi dobro biti sam, doma nimaš časa o vsem razmišljati, sam tudi rad in veliko govorim. Takšna pot pa je priložnost, da se od vsega odklopiš in si sam s sabo.

Zakaj Donava in Nordkap?

Na kolesarjenje od izvira do izliva Donave sem si želel že od nekdaj. Pot na Nordkap pa ni bila moja ideja. Na kolesarjenju ob Donavi sem v Novem Sadu pri prehodu za pešce srečal francoski par, ki je kolesaril od Nordkapa do Istanbula. Začel sem razmišljati, zakaj ne bi sam prekolesaril poti od doma do Nordkapa. Tudi skeptik nisem bil nikoli. Ob Donavi sem naredil 150 km dnevno, tu pa približno 130 km.

Kakšni so občutki na cilju, ko človek po več tisoč kilometrih na kolesu zagleda končno točko?

To me vpraša veliko ljudi. Nič posebnega. Vsi mislijo, da na cilju doživiš nebesa. Saj je nekaj blagodejnega, vesel si, da ti je uspelo. Zavrti se ti film s poti, tam pa res ni nič posebnega. Na cilj sem prišel po 34 dneh. Je pa Nordkap aktualen le tri mesece v letu.

Torej drži Zaplotnikova misel, da je pot pomembnejša kot cilj.

Nobenega orgazma nisem doživel na cilju. Tja sem prišel ob desetih dopoldne. Je pa na rtu zelo zanimiva infrastruktura, moderna, s spomeniki in kinodvorano. Tam je muzej s slikami umetnikov vsega sveta. Kot znamenje miru, saj je bil ta del v zgodovini oblegan z različnih strani. Sama pot je veliko zanimivejša.

Ima zadnja pot vedno posebno mesto ali se je katera usidrala v spomin in srce kot edinstvena?

Vse mi ostanejo v spominu. Če bi res moral izbrati eno samo, bi izbral Jakobovo pot. V čast mi je bilo iti s hčerko, kar ni dano vsakomur. 1100 km, prva daljša pot. Dala je pečat, ima pa vsaka pot svoj čar. Na zadnjih dveh poteh sem srečal dve povsem različni kulturi. So pa povsod dobri in slabi ljudje. Na Madžarskem sem v hotelu bival zastonj, ker je imel lastnik prijatelje v Sloveniji. Hrvati te ne sprejmejo, v Srbiji bi te pa vsak prenočil. Severnjaki so previdnejši in nekoliko hladnejši, južnjaki pa toplejši. To drži. Je pa na severu vse urejeno, čeprav so hiške navzven skromne. Kmetije so moderno opremljene, presenetilo pa me je pa, da imajo orodje mnogi »shranjeno« kar na dežju in v koprivah. Tega v Nemčiji ne doživiš.

Sem pa lani kolesaril še na El Teide, 3718 m visok ognjenik na Kanarskih otokih. Vsako leto se z ženo in prijatelji odpravimo tja po obiranju hmelja. Cesta vodi do snežne meje, ki je nekoliko pod vrhom. Že pred korono sem želel kolesariti do tja, pa so mi prijatelji po prvem poskusu očitali, da sem jih zapustil, zato sem še isti dan vrnil kolo. Sem pa to doma včasih očital ženi. Za 71. rojstni dan mi je podarila čestitko s plačanim najemom kolesa in novembra sem si željo izpolnil. Ta vzpon je pa bil izziv in sem bil vesel cilja. V katalogu je pisalo, da kolesariš do vrha osem ur. Sam sem potreboval skupaj s počitkom deset ur. Tokrat sem res potreboval počitek, na nobeni drugi poti. To je bila zame najtežja pot.

Bi lahko izpostavili najslabšo in najlepšo izkušnjo na poti?

Slabih izkušenj nimam, lepih pa veliko. Skromen moraš biti, brez pričakovanj in se lahko samo usedeš na kolo in odpelješ. Na poti se nisem nikoli obremenjeval, koliko kilometrov še imam do konca. Razmišljaš o otroštvu, mladosti in ti dan zelo hitro mine. Niti enkrat nisem imel krize. Biti pa moraš iznajdljiv glede poti. Kljub temu da sem se izogibal prometnim potem, sem se na Češkem kar naenkrat znašel na avtocesti. Dvopasovnica je na vsem lepem postala štiripasovnica. Nazaj ne moreš, pelješ se do prvega izvoza. Ko sem videl policista, sem ju vprašal, kaj narediti. Rekla sta mi točno to. Nista me kaznovala, samo povedala, da pri njih sicer ni dovoljeno s kolesom na avtocesto. Pa sem povedal, da pri nas tudi ne.

Katero mesto ali država vas je najbolj navdušila?

Najmanj me je pritegnila Riga, Varšava in Praga sta zelo lepi, Dunaj je nepozaben, v Vilni je bilo ravno zasedanje Nata in je bilo ožje središče mesta za promet zaprto. Lahko bi vstopil peš, ne pa s kolesom. Tega pa nisem želel. Zaradi predsednika ZDA je bilo varovanje na višku. Talin je fascinanten, urejen, ob prvi priložnosti bom tja peljal tudi ženo. Glede urejenosti me je najmanj navdušila Poljska.

Ste srečali kakšnega Slovenca?

Ko sem se v Rigi peljal skozi mesto, je nekdo zaklical: »O, Slovenija,« saj sem imel Rogličev dres in slovensko zastavo. Pristopil je Slovenec, zaposlen na tamkajšnji univerzi, drugače pa iz Slovenske Bistrice. Šla sva na pijačo, priporočil in pokazal mi je svoje kolesarske ture, a so bile ob obali in bolj turistične, zato sem nadaljeval po svoji poti.

Edina Slovenca popotnika, s katerima sem se tudi pogovarjal, sem srečal na razgledni točki pred Nordkapom, moža in ženo. Potovala sta z motorjem.

Zanimivo zgodbo imam z Novozelandcem. Na poti proti Nordkapu mi nasproti pripelje moški, s katerim se zapleteva v pogovor. Povedal je, da je Novozelandec, da je kmet in da goji hmelj. Povedal sem, da jaz tudi. Nadaljeval je, da ima v Sloveniji, v Celju, prijatelja.  Odvrnem mu, da ga poznam, da je to Blaž Jelen. Stopil je dva metra nazaj in se čudil. To je namreč tudi moj prijatelj in vem, da je na Novi Zelandiji na specializaciji.

Domov pa se nikoli ne vračate s kolesom?

Vedno se želim vrniti do začetka obiranja hmelja, saj takrat pride prav vsak par rok. Zato se vračam z javnim prevozom. Z Nordkapa do Helsinkov sem potoval z avtobusom, nato pa z letalom. To mi sproti ureja Jerca preko spleta. Kolesa na letalo ne vzamejo, oddal sem ga paketni službi, plačal in je prispelo domov čez en mesec.

Kako je s popotniškim dnevnikom?

Ob Donavi ga nisem pisal, odločil sem se, da mi telefon zadošča, da beležim slike. Pa se je zgodilo, da od sredine Nemčije do Bratislave kar naenkrat ni bilo več fotografij. Ne vem, kaj sem narobe naredil. Ko sem jih doma urejal, sem prosil prijatelje, da mi za ta del poti pošljejo fotografije, ki sem jim jih pošiljal. Manjkalo mi je več kot dvesto fotografij.

Lani pa sem se odločil, da bom pisal dnevnik. Zjutraj sem napisal, kje sem začel pot, nato pa sproti beležil, ko sem se ustavil na kavi ali kosilu. V Latviji me je ujel dež, zapeljal sem na dvorišče, kjer me je sprejel zelo prijazen gospod. V njegovi uti sem lahko prenočil, odstopil mi je kopalnico, da sem se umil in uredil. Nato sem pisal dnevnik in mislim, da sem ga tam tudi pozabil. Ker nisem imel napisanega naslova, mi ga ni mogel poslati. Žena je rekla, naj si kupim nov zvezek, ampak sem bil jezen in sem se odločil, da ne bom več pisal. Tako tudi dnevnika s poti na Nordkap ni.

Se lahko nadejamo kakšne knjige?

Ne. To je samo za mojo dušo. Prijateljem sem popotovanje predstavil, kakšna druga predstavitev me ne zanima. Ne vem, kako dolgo bom še na svetu, nimam časa za to.

Je skrivnost, kam odhajate 25. junija 2024?

Res je. Ne bi izdal.

Bo pa s kolesom?

Ja, to pa. Lahko samo namignem. Poglejte si film Zadnji avtobus in boste vedeli, kam nameravam.


Tanja Goropevšek

Oglejte si tudi