Udeležbe na letošnjem svetovnem prvenstvu v Innsbrucku Avstriji nisem pričakoval, kaj šele da bi jo načrtoval. Bilo je čisto spontano, kot je tudi moja letošnja tekmovalna sezona. Z dosežki na pomladnih tekmah in 5. mestom na državnem prvenstvu sem si zagotovil povabilo s strani Atletske zveze in nor bi bil, če ne bi sprejel te življenjske priložnosti.

Nastopa na svetovnem prvenstvu sem se veselil in se nisem pretirano obremenjeval, saj sem vedel, da bo konkurenca izjemna in trasa zelo zahtevna, zato je bil primarni cilj, da pridem do konca in dam svoj maksimum, sama uvrstitev pa je sekundarnega pomena. Na začetku sem šel previdno, da se v gneči ne poškodujem in preveč utrudim, nato pa sem stopnjeval hitrost in se v drugi polovici tekme prehiteval predvsem z najboljšimi ženskimi predstavnicami. Ker kar dobro poznam tujo trail sceno, sem prepoznal veliko elitnih tekačev in tekačic, kar mi je bilo v veliko čast in zadovoljstvo, da tečem z njimi na tako prestižni tekmi. Predvsem ženske so me presenetile s svojo borbenostjo, saj so šle res na vse ali nič že od začetka tekme. Kar nekaj časa sem tekel z Emelie Forsberg, odlično švedsko tekačico, ki je dekle najboljšega trail tekača Kiliana Jorneta. Na ravninskem delu sem ji celo ušel naprej, vendar me je kasneje ulovila, ko so se mi začele pojavljati težave s krči. Je res izjemna tekačica in sem vesel, da sem lahko nekaj časa tekel z njo. Vmes sem imel malo krize, ki pa sem jo z dobrim nasvetom sotekača Aleša Žontarja premagal s tem, da sem na zadnji okrepčevalnici popil kokakolo pa tudi teren je postal meni pisan na kožo. Zato sem pospešil in do konca odtekel hitro, kolikor so noge dopuščale. Sama pijača ni imela magičnega učinka, je pa bila dovolj, da sem dobil nov zagon, po katerem sem res spet oživel. Tekmo sem zaključil na 100. mestu od 172 tekačev s časom 5,40 h, s čimer sem zelo zadovoljen, saj je bila trasa zelo zahtevna in je že to, da jo pretečeš, svojevrsten dosežek, poleg tega so prišli res najboljši tekači s celega sveta.

Sama organizacija je malo šepala. Avstrijci so bili pri nekaterih stvareh zelo strogi, kot je npr. tehtanje vetrovk pred startom, po drugi strani pa so pri osnovnih stvareh zatajili. Na dan prihoda sem prvi konkretni obrok jedel šele ob osmihi zvečer, potem pa smo za piko na i še eno uro stali na avtobusu kot sardine v konzervi. Tega definitivno ne bom kmalu pozabil. Svojevrstna izkušnja je bila tudi okvara kombija ob vrnitvi v Slovenijo, saj smo bili na poti več kot deset ur, toda ker je bila dobra družba, nam ni bilo hudega.

V Avstriji smo bili pet dni in res marsikaj doživeli. S svojim nastopom sem zelo zadovoljen in je odlična popotnica za mojo nadaljnjo športno pot. Marsikaj sem doživel in se naučil od naših in tujih sotekačev, kar bom definitivno s pridom uporabil v prihodnosti.

Zahvaljujem se Občini Vransko za podporo na moji športni poti.

Nejc Blatnik