Kje so tisti zlati časi, ko smo nestrpno čakali pred kinom. Pa, ko smo se prerivali med sabo za boljši sedež. Zaljubljeni parčki so se nežno držali za roke, otroci so se potihoma smehljali. In te čase smo s stanovalci, prostovoljčki OŠ Vransko Tabor in njihovo mentorico, direktorico Mojco in prostovoljko Tamaro, odpravili skupaj obujat. Odšli smo v Planet Tuš Celje insi ogledali slovenski film SREČEN ZA UMRET.

Zbrali smo se pred Zavodom sv. Rafaela in se s kombijem odpravili v Celje. Po poti smo bili pozorni in se spominjali, kje približno je bil doma kateri stanovalec. Hitro smo prispeli Celje. Prijazni voznik kombija nas je odložil pred vhodom v Planeta Tuš. Malo smo se razgledali, kadilci so si prižgali cigareto. Potem pa smo se počasi odpravili proti dvorani. Usedli smo se na svoje sedeže in prepustili velikemu zaslonu in predvajanju filma. V večih prizorih smo se spomnili življenjskih situacij. Strinjali smo se z rdečo nitjo filma – ko starostnik pride v dom, se življenje ne konča. Takrat mnogi šele začnejo živeti. Tudi med prostovoljčki je bilo slišati hihitanje. Torej jim je bil film všeč. Še tisti, ki slabo slišijo, so se strinjali, da je bilo predvajano dovolj glasno. Pa naši stanovalci, ki slabo vidijo, so potrdili, da je se dovolj na veliko videlo. Po koncu filma smo se odpravili proti kombiju. Prijazen voznik nas je čakal na istem mestu, kjer nas je odložil. Pot do Vranskega je minila hitro. Naslednji dan pa smo svojim sostanovalcem z velikim navdušenjem razlagali kaj smo videli.

Vendar pa vsega lepega ne bi bilo brez direktorice, ki nam je dovolila ogled filma in se nam tudi pridružila v Celju. Pa brez pomoči prostovoljčkov, ki so stanovalcem pomagali in jih podpirali pri hoji po Planetu Tuš.