Turoben torek, 20. novembra, je bil za naše stanovalce delovno obarvan. Nekateri so dolgčas preganjali ob gledanju filma Sreča na vrvici, drugi pa so pridno z vrvi obirali fižol. Slednjim je čas čisto hitro minil. Polno avtomobilsko prikolico, kolikor nam ga je pripeljal naš hišnik, so obrali v dobrih 45 minutah. Že takoj smo opazili, da je letina slaba. Ker so delali zunaj, na svežem zraku, so se stanovalci vremenu primerno tudi oblekli – dolge in tople jopice, nekateri celo bunde, na ušesa pa ruto ali kapo. Na koncu se jim je prilegel topel čaj z limono. Obrani fižol sta hišnik in delovna terapevtka znosila na podstrešje, da se je potem malo lažje luščil.

V četrtek, 22. novembra, smo z delom nadaljevali. Fižol smo prinesli s podstrešja in ga luščili. Stanovalci so se pridno zagnali k delu. Prišel je stanovalec in se ustrašil, da zanj ni več prostora. A smo problem kmalu rešili – dodali smo še eno mizo. Kup s fižolom v stročju je kopnel, iz ust stanovalcev pa je bilo moč slišati: »To smo včasih pozimi delali.« ali pa: »Joj, včasih smo ga v temi luščili. Danes bi ga znala, tudi če bi bila slepa.« Vsi pa so se strinjali, da je delo prijetno in ga radi opravljajo. Med delom so si delili mnenja, v kakšni obliki fižol najraje jedo. »Jaz ga imam najraje s pečenico.« ali pa: »Jaz pa zabeljenega z ocvirki in s kompotom ali solato«. Predvideni čas za delo je prehitro minil. Pred kosilom smo morali z delom prekiniti in nadaljevati še popoldne.