Braslovče
Kamnik
Nazarje
Tabor
Zagorje ob Savi
Sodražica
Vransko
19. aprila 1910 je Whiskery Peter Foley na sončni pomladni dan tekel na 14. bostonskem maratonu. A ko so organizatorji ugotovili, da je prestar za maraton, so ga diskvalificirali. Takrat je imel 54 let. Potem si je pri 60 letih prav za bostonski maraton obril svojo dolgo sivo brado in ga odtekel kar brez štartne številke, da ga slučano ne bi izločili iz tekmovanja. Menda je pri 85 letih še vedno tekel. Zelo verjetno pa se je večina tistih, ki so se bali za njegovo zdravje in so ga zaradi “previsoke starosti” diskvalificirali, pri svojih osemdesetih letih težko, če sploh še, hodilo.
Helena Žigon preprosto reče: “Tekla bom, dokler ne bom prestara.” Pred dnevi je ravno upihnila 88 svečk in se še vedno rada odpravi na krajši tek in hojo. Vendar, ko je v nedeljo, 25. oktobra 2015, stala ob progi maratona, ki je šel skoraj mimo njene hiše, je svoji hčeri rekla: “Ampak 10 kilometrov bi pa še zmogla.”
Kdaj smo torej prestari za tek?
Leta nas res nezadržno delajo počasnejše. Ljudje dosežemo najboljše tekaške dosežke, če treniramo od mladosti naprej, nekje med 20. in 35. letom. Potem lahko precej visok nivo ohranjamo vse do 45. ali 50. leta. Nekje po petdesetem letu postane proces staranja za stopnjo hitrejši. Po 70. ali 75. letu pa še hitrejši. V povprečju se naša hitrost vztrajnostnega teka iz leta v leto upočasnjuje za približno 1 %. Z leti nam upada tudi mišična moč, zmanjšuje se prožnost elastičnih tkiv. Za obnovo telesa potrebujemo tudi več počitka.
Vsi ti pojavi v našem telesu, ki se dogajajo vzporedno s staranjem, pa še vedno niso smiseln razlog za prenehanje s tekom. Prej nasprotno. S tekom in tudi z drugim vsakodnevnim gibanjem upočasnjujemo te naravne procese. Na ta način dlje časa ohranjamo svobodo gibanja in pomembno krepimo svoje zdravje. Še več, tudi starejšim netekačem, ki sicer brez težav hodijo in niso tekli vse od svoje mladosti, priporočam, naj poskusijo teči. Pri tem se morajo seveda teka lotiti zelo zelo postopno.
Američanka Kate Padilla je pred dvema letoma prišla s svojim možem slovenskega rodu, Paulom, na daljše počitnice v Ljubljano. Po naključju smo se spoznali. Ko sem povedal, da se ukvarjam z rekreativnim tekom, sem jo vprašal, če tudi ona teče. Nasmejala se je, nejeverno zmajala z glavo in rekla: “Zelo rada hodim, ampak pri 73 letih menim, da ne morem več teči." "Jaz pa menim, da če brez težav hodiš, potem je vredno poskusiti tudi malo teči," sem jo spodbudil.
Naslednji dan sva se dobila na Ljubljanskem gradu, kjer sem ji na praktičen način pokazal in razložil, kako naj se teka loti pri svojih letih. Presenečena je bila, da od nje ne zahtevam preveč, da sem ji svetoval, naj tek prekinja s hojo, še preden postane zadihana in predvsem, da z ozaveščeno tehniko teka ni čutila trdega udarjanja z nogo ob tla, ampak da je čutila le elastične lahkotne dotike.
“Zakaj je izmenjava hoje in teka za ljudi v zrelih letih boljša od same hoje?” me je vprašala Kate. Odgovor se skriva v drugačnih in predvsem večjih obremenitvah, ki smo jih deležni pri teku. Te večje obremenitve, če jih znamo vplesti tako, da ne vodijo do preobremenitev, ki so vzrok za poškodbe in izčrpanost, vodijo v ohranjanje in do neke mere celo do dodatne krepitve moči mišic, vezi, kosti in hrustanca, ohranjanje delovanja ledvic, možganov, bolj čilega imunskega sistema, lažjega ohranjanja zdrave telesne teže. Tek deluje na naše zdravje tudi v zelo malih količinah. Na primer, tudi če tečemo počasi, vsak dan 5 do 10 minut, oziroma tudi če tečemo le enkrat do dvakrat na teden in v enem tednu pretečemo do 10 km, to verjetnost za srčno-žilno okvaro, ki vodi v smrt, zmanjša za kar 29 do 50 %.
Kate je od najinega skupnega treninga naprej svojim rednim sprehodom dodajala ščepce teka. Po dveh letih je sposobna opraviti desetkilometrsko razdaljo, kjer sproščeno izmenjuje hojo in tek. Ko je bil v Volčjem potoku 20. septembra organiziran 6-kilometrski tek, se ga je udeležila. V 55 minutah je razdaljo pretekla in prehodila. V svoji starostni skupini je celo zmagala, a je bila žal edina na zmagovalnem odru. Čas je, da tudi sedemdeset- in večletniki razmislijo, ali obstaja pameten razlog, zakaj ne tečejo. Če ga ni, ne odlašajmo. Sprehodu dodajmo 10 do 15 sekund teka in če je vse v redu, to ponovimo 5- do 10-krat. Nikamor ne hitimo. Naš cilj je, da v pol leta pridemo do stopnje pripravljenosti, ko na 30- do 45-minutnem tekaškem sprehodu lahkotno eno minuto tečete in eno minuto hodite. Ko to redno ponavljamo trikrat na teden, smo že dosegli količino teka, ki je potrebna, da imamo od teka pomembne koristi za naše zdravje in dobro počutje.
Starost torej ni utemeljen razlog, da ne tečemo. Res pa je, da večina ljudi na teče zaradi zastarelih prepričanj, da je teči nevarno. V resnici pa drži ravno obratno. Nevarnejše je, če se brez pravega razloga teku odrečemo. Helena Žigon je ena od prvih ptic lastovk na našem nebu, ki je s svojim načinom življenja prinesla k nam to sporočilo. Teci, bela dama! Tecimo tudi mi.
Urban Praprotnik
Helena Žigon preprosto reče: “Tekla bom, dokler ne bom prestara.” Pred dnevi je ravno upihnila 88 svečk in se še vedno rada odpravi na krajši tek in hojo. Vendar, ko je v nedeljo, 25. oktobra 2015, stala ob progi maratona, ki je šel skoraj mimo njene hiše, je svoji hčeri rekla: “Ampak 10 kilometrov bi pa še zmogla.”
Kdaj smo torej prestari za tek?
Leta nas res nezadržno delajo počasnejše. Ljudje dosežemo najboljše tekaške dosežke, če treniramo od mladosti naprej, nekje med 20. in 35. letom. Potem lahko precej visok nivo ohranjamo vse do 45. ali 50. leta. Nekje po petdesetem letu postane proces staranja za stopnjo hitrejši. Po 70. ali 75. letu pa še hitrejši. V povprečju se naša hitrost vztrajnostnega teka iz leta v leto upočasnjuje za približno 1 %. Z leti nam upada tudi mišična moč, zmanjšuje se prožnost elastičnih tkiv. Za obnovo telesa potrebujemo tudi več počitka.
Vsi ti pojavi v našem telesu, ki se dogajajo vzporedno s staranjem, pa še vedno niso smiseln razlog za prenehanje s tekom. Prej nasprotno. S tekom in tudi z drugim vsakodnevnim gibanjem upočasnjujemo te naravne procese. Na ta način dlje časa ohranjamo svobodo gibanja in pomembno krepimo svoje zdravje. Še več, tudi starejšim netekačem, ki sicer brez težav hodijo in niso tekli vse od svoje mladosti, priporočam, naj poskusijo teči. Pri tem se morajo seveda teka lotiti zelo zelo postopno.
Američanka Kate Padilla je pred dvema letoma prišla s svojim možem slovenskega rodu, Paulom, na daljše počitnice v Ljubljano. Po naključju smo se spoznali. Ko sem povedal, da se ukvarjam z rekreativnim tekom, sem jo vprašal, če tudi ona teče. Nasmejala se je, nejeverno zmajala z glavo in rekla: “Zelo rada hodim, ampak pri 73 letih menim, da ne morem več teči." "Jaz pa menim, da če brez težav hodiš, potem je vredno poskusiti tudi malo teči," sem jo spodbudil.
Naslednji dan sva se dobila na Ljubljanskem gradu, kjer sem ji na praktičen način pokazal in razložil, kako naj se teka loti pri svojih letih. Presenečena je bila, da od nje ne zahtevam preveč, da sem ji svetoval, naj tek prekinja s hojo, še preden postane zadihana in predvsem, da z ozaveščeno tehniko teka ni čutila trdega udarjanja z nogo ob tla, ampak da je čutila le elastične lahkotne dotike.
“Zakaj je izmenjava hoje in teka za ljudi v zrelih letih boljša od same hoje?” me je vprašala Kate. Odgovor se skriva v drugačnih in predvsem večjih obremenitvah, ki smo jih deležni pri teku. Te večje obremenitve, če jih znamo vplesti tako, da ne vodijo do preobremenitev, ki so vzrok za poškodbe in izčrpanost, vodijo v ohranjanje in do neke mere celo do dodatne krepitve moči mišic, vezi, kosti in hrustanca, ohranjanje delovanja ledvic, možganov, bolj čilega imunskega sistema, lažjega ohranjanja zdrave telesne teže. Tek deluje na naše zdravje tudi v zelo malih količinah. Na primer, tudi če tečemo počasi, vsak dan 5 do 10 minut, oziroma tudi če tečemo le enkrat do dvakrat na teden in v enem tednu pretečemo do 10 km, to verjetnost za srčno-žilno okvaro, ki vodi v smrt, zmanjša za kar 29 do 50 %.
Kate je od najinega skupnega treninga naprej svojim rednim sprehodom dodajala ščepce teka. Po dveh letih je sposobna opraviti desetkilometrsko razdaljo, kjer sproščeno izmenjuje hojo in tek. Ko je bil v Volčjem potoku 20. septembra organiziran 6-kilometrski tek, se ga je udeležila. V 55 minutah je razdaljo pretekla in prehodila. V svoji starostni skupini je celo zmagala, a je bila žal edina na zmagovalnem odru. Čas je, da tudi sedemdeset- in večletniki razmislijo, ali obstaja pameten razlog, zakaj ne tečejo. Če ga ni, ne odlašajmo. Sprehodu dodajmo 10 do 15 sekund teka in če je vse v redu, to ponovimo 5- do 10-krat. Nikamor ne hitimo. Naš cilj je, da v pol leta pridemo do stopnje pripravljenosti, ko na 30- do 45-minutnem tekaškem sprehodu lahkotno eno minuto tečete in eno minuto hodite. Ko to redno ponavljamo trikrat na teden, smo že dosegli količino teka, ki je potrebna, da imamo od teka pomembne koristi za naše zdravje in dobro počutje.
Starost torej ni utemeljen razlog, da ne tečemo. Res pa je, da večina ljudi na teče zaradi zastarelih prepričanj, da je teči nevarno. V resnici pa drži ravno obratno. Nevarnejše je, če se brez pravega razloga teku odrečemo. Helena Žigon je ena od prvih ptic lastovk na našem nebu, ki je s svojim načinom življenja prinesla k nam to sporočilo. Teci, bela dama! Tecimo tudi mi.
Urban Praprotnik
