Kako je v pokoju?

Danes sem dobil odločbo. Poštar je ravnokar odšel. V pokoju je v redu, saj lahko več kot uro spim dlje.

Od kod navdušenje za poštarja?

Doma je zmanjkalo dela, no, ne dobesedno, saj dela nikoli ne zmanjka. Ena stvar, ki sem si jo zamislil, »je šla po gobe«. V Brodeh sem želel imeti kurjo farmo, a zaradi avtoceste nismo dobili gradbenega dovoljenja. Na Vranskem se je ponudila priložnost, saj je v tistem času poštar odhajal na drugo delo. Pogoj je bila osnovna šola. Pozanimal sem se pri takratni upravnici, Golavškovi Darinki, in v nekaj dneh vse uredil.

Ste od vsega začetka delali na Vranskem?

Polnih štirideset let. Po odsluženi vojaščini sem nekaj časa delal doma na kmetiji, nato pa vso delovno dobo na Pošti Vransko.

V tem času ste se selili v nove poslovne prostore, zamenjalo pa se je tudi nekaj sodelavcev.  

V mojem času smo se selili samo enkrat, iz Cukalove hiše v Osetovo. V Cukalovi hiši je bilo tesno, posebno na začetku, ko smo bili vsi v enem prostoru. Ko se je telefonska centrala prestavila v zgornji del trga, je bilo bolje. Pred leti pa smo zaradi distribucijskega centra dobili dodatne prostore na sedanji lokaciji. Če bi pokrivali samo Vransko, bi prostori zadoščali, tako pa so priključili Tabor, Gomilsko, kasneje še Motnik in Trojane. Širitev je bila dobra s stališča, da se nam ni bilo treba nikamor seliti, da je pošta odprta vsak dan ves dan, kar je prednost za občane.

Kaj pa sodelavci? Včasih ste se verjetno bolj družili?

Najprej sva bila sama s Stankom. Dobro sva se razumela, držal pa se je bolj zase. Ko je prišel Marko, se je druženje zelo okrepilo. Po službi sva se družila ob kakšnem pivu, včasih se je pa tudi zavleklo. Vedno je rad pomagal, tudi doma, če sem ga prosil. Dokler sva bila sama z Markom, ni bilo težav, tudi z upravnicami sva se dobro razumela. Ob morebitnih težavah smo se pogovorili in naslednje jutro je bilo vse pozabljeno. Tudi s fanti, ki so se nam pridružili v zadnjem obdobju, smo se razumeli.

Včasih je bilo zanimanje za ta poklic veliko. Zadnje čase v medijih pogosto zasledimo, da se zaradi pomanjkanja delovne sile daljša delovnik poštnih uslužbencev, da jih »uvažamo« iz držav bivše Jugoslavije. Zgodi se, da poštarje srečujemo na terenu še po tretji uri. Je res to postal tako zahteven poklic?

Na začetku si naredil tisto službo, pa je bilo. Po desetih, petnajstih letih, če govorim o svoji delovni dobi, se je veliko spremenilo. Pošte je bilo precej več, zato je bilo potrebno delati dlje. Ja, delovnik se je podaljšal. Zadnja leta je ogromno reklam, dostava zjutraj je kasnejša, pa še starejši si in malo počasnejši – vse to je vplivalo na zamik. Kasnejša dostava je tudi ob večjih praznikih, ko je pošte več. Ne vem pa, zakaj se mladi ne odločajo za ta poklic, čeprav je toliko brezposelnih. Morda so vzrok vremenske razmere, katerim si izpostavljen, premajhne plače. Z leti se navadiš, s kolegi nismo nikoli tarnali.

Kako to, da zvečer odpeljejo vso pošto v Maribor, tudi če so naslovniki iz istega kraja?

Takšna je organizacija dela. Če je čas, se lahko pošta za Vransko izloči. Problem je, da časa ni. V Mariboru vse sortirajo stroji, le težje berljive naslove izločijo v ročno deljenje. To pa dobimo naslednje jutro pomešano in sami sortiramo.

Občanom je poznano delo poštarjev na terenu, kaj pa počnete pred in po terenu?

Zjutraj dobimo ogromno pošte, ker nas je veliko in pokrivamo veliko območje. Delo je razdeljeno, eni delijo pošto po »potovniku«, tako kot se pelješ, eni pišejo pakete … Pomembno je, da je čim hitreje opravljeno. Sami razvrstimo tudi pošto, ki so jo naprave v Mariboru izločile.

Se je povečalo tudi teritorialno območje na poštarja?

V trgu Vransko pokriva poštar več kot štiristo gospodinjstev, Marko in Aleš, ki pokrivata hribe, imata manj gospodinjstev, ker so daljše razdalje. Z oddaljevanjem od Vranskega se čas porablja na poti, npr. do Vivada, Lesarja se voziš deset minut. Če spregovoriš nekaj besed, deset minut ni dovolj. Le za dve hiši.

Se je s pojavom elektronskih medijev zmanjšala količina klasične pošte?

Število pisem se je zmanjšalo, več pa je reklam.

Je veliko nabiralnikov opremljenih z nalepko »brez reklame«?

Ni tako hudo. Ljudje jih imajo kar radi, spremljajo različne akcije, starejši gledajo slike.

In tudi če so samo reklame, se je potrebno peljati vsak dan k vsaki hiši, še tako oddaljeni?

Seveda, tega se je treba dosledno držati. Reklama je kot pismo, vezane so na datum – danes prineseš, jutri je akcija. Zadnji dve leti ob torkih in petkih ni reklam. Zgodilo se je, da sem se zastonj zapeljal h kakšni hiši. Potem pa te pričakajo na dvorišču z besedami: »A nimaš nič?« Pa sem samo rekel: »Nič, kar tako sem prišel pogledat.«

Kar nekaj let je že od tega, ko so postali obvezni poštni nabiralniki. Je pokritost z njimi v naši občini 100-odstotna?

Skoraj. Je pa ponekod vprašljiva kvaliteta. Tu in tam je še kašna cev ali lesena škatla. Na začetku smo opozarjali, sčasoma pa nehaš sitnariti. S pojavom nabiralnikov se je delo poštarjev olajšalo, ni bilo treba vsakič z motorja. Osnovni namen pa je lažje izročanje pisem in predvsem zaščita – pred vremenskimi razmerami in odtujitvijo.

Zakaj Pošta ne dostavlja več nekaterih časopisov? Je to odločitev Pošte ali časopisnih hiš?

Po moje so se zato odločile časopisne hiše. Po hribih še vedno nosijo poštarji. Časopisnim hišam je v interesu, da ljudje prej berejo. Na Vranskem v trgu začnemo raznašati ob 8. uri, končamo ob 12. Njihovi raznašalci dostavijo časopise na vse naslove do 6., najkasneje 7. ure.

Ko prideš na pošto, imaš občutek, da si prišel v samopostrežno trgovino, saj so na policah sveče, kozmetika, sladkarije, čistila, manjkajo samo še sendviči. Ponekod poštarji tarnajo, da hodijo na teren s prodajnimi katalogi. Človek ima občutek, da se z osnovno dejavnostjo ukvarjate še najmanj. Kaj menite o tej razširjeni ponudbi?

O tem odločajo drugi. Na začetku moje poklicne poti so bile samo srečke. Nekaj časa je bilo zaželeno prodati čim več. Sedaj je dovolj dela z drugimi stvarmi, tako da s tem nismo obremenjeni. Odbitkov pri plači ni bilo, bi pa bil ob veliki prodaji dodatek. Tu in tam sem prodal kakšno srečko ali sveče, drugega pa že ne. S prodajo nisem bil obremenjen, saj sem poštar ne trgovec. Več možnosti za prodajo imajo tisti z avtomobilom, ker lahko s sabo peljejo več stvari.

Naslovniki se včasih v nedogled izmikajo prejemu t. i. nezaželene pošte, tako da izročitev marsikje opravijo detektivi. Kakšne so vaše izkušnje?

Držati se je treba pravil, so pa različne izkušnje. Če človek ni dosegljiv, pač ne izročiš. Se je zgodilo, da sem pismo izročil nadomestni osebi, polnoletni, a ni bilo prav – s stališča prejemnika. Najhuje je, ko se doma ne morejo zmeniti. Z izkušnjami spoznaš, da v teh primerih pošto izročaš izključno naslovniku, če ne, napišeš obvestilo in je zadeva urejena. Očitki ti pridejo na ušesa, direktnih konfliktov niti ni bilo. Na sploh nisem imel veliko tovrstnih primerov. So pa to eni in isti ljudje. Na Vranskem je tega res zelo malo, drugod imajo več teh težav. Če so mi povedali, sem se opravičil in ni bilo težav.

Posodablja se tudi vozni park poštarjev. Danes vas otroci poznajo po t. i. »papamobilu«, poštarja na ne kolesu ne poznajo. Katera so bila vaša prevozna sredstva?

Sam se s kolesom nisem vozil. Začel sem z mopedom. »Papamobil« je v bistvu električen avto oz. štirikolesnik. Najprej sem se ga bal. Bil sem najstarejši, neroden. Nato sem bil vesel, saj je boljši kot motor – pod streho si, stabilen je, ni ga potrebno postavljati na noge, brez torbe bi lahko bil. Sam sem do konca vztrajal s torbo, mlajši je nimajo več. Daljše razdalje danes opravljajo z avtomobili.

Kaj pa opravki s policijo?

To je problem vsakega posameznika. Opozorilo za čelado sem dobil, plačal kazni pa nisem nikoli. Treba se je držati pravil, saj škodiš samo sebi. Tudi piti ne smeš, čeprav ljudje ponudijo. Spomnim se, ko sem prvič raznašal pokojnino, sta me v Prekopi Ivan in Polda čakala za mizo s steklenico in tremi kozarci. To je bilo presenečenje. Rekla sta: »Tako je, tako boš nama nosil penzijo.« Smejal sem se. Tudi pihali smo, ne samo policistom, tudi v službi so varnostniki opravljali nenapovedane kontrole.

Delo na terenu je izpostavljeno vremenskih razmeram. Je težje v vročini ali na mrazu?

Pozimi je bolje s »papamobilom« kot z motorjem. Poleti je bila čelada res zoprna, sploh v trgu, ne rečem na poti proti Čepljam, Prekopi. Oblačila so bila kvalitetna, problem v dežju je bila torba. Včasih sem jo zaščitil s folijo.

Poštarji ste včasih nosili tudi pokojnine. Ste bili obremenjeni zaradi velike količine denarja in morebitnih nepridipravov?

Ne, marsikje smo poslušali o napadih. Danes poštar nima denarja, da bi se ga splačalo napasti, včasih pa so bile količine res velike.

So bili prejemniki radodarni?

O, napitnina je bila. Je pa bil na začetku prisoten strah, da se boš zmotil pri štetju. Včasih si se res.

So imeli ljudje, zlasti starejši, želje, da jim dostavite tudi kaj iz trgovine ali prenesete kakšno novicu znancu?

O, tudi. Tega nismo počeli, razen izjemoma. Spomnim se edino Rokove Julke, ki je imela včasih željo, da ji prinesem kakšno stvar iz trgovine, ko je bi ta še v Prekopi. Če nisem pozabil, sem ji res nesel. Če ne, je bilo pa tudi v redu.

Poštar je bil včasih verjetno edina duša, ki je prišla k hiši. Starejšim ljudem ste bili mnogokrat edini svetel žarek, da so z nekom poklepetali. Je danes še tako?

Veliko je bilo takih, ki bi govorili. Ampak časa ni bilo. Toliko vljuden si, da spregovoriš nekaj besed, nato moraš naprej. Včasih je bilo drugače, sam sem kje tudi plinsko jeklenko zamenjal, popisal števec, če sami niso videli. Zamudil si se par minut in naredil uslugo. Če imajo potrebe, te danes počakajo pri nabiralniku. Za plačilo kakšne položnice in podobno.

Kaj pa bližnja srečanja s psi?

Tudi ta so bila, pa raztrgane hlače. Na Vranskem sem enkrat doživel hujši ugriz ovčarja, tako da sem tisti dan prenehal z delom in odšel naravnost v bolnišnico, kjer so me oskrbeli. Drugih hujših primerov ni bilo. Nekaj časa si potem bolj pozoren, nato pa pozabiš. Ta pes je bil res hud, takrat je bil napadalen še do lastnika. »Papamobila« so se malo bali in so zato bolj lajali.

Kako pa držijo verzi iz znane pesmi Poštar zvoni samo dvakrat …

(Se zamisli in nasmeji.)

Poštarju verjetno ni težko dostaviti lastnih ljubezenskih pisem, še znamke ni potrebno kupiti?

O, to pa. Tega pa danes ni več. Si takoj vedel, katera pisma so bila ljubezenska, ko so bila lepo okrašena. Teh pisem je bilo včasih res veliko.

Mislila sem na lastna pisma.

Marsikaj se je dogajalo v mladosti.

So vas kdaj srbeli prsti oz. ste si želeli videti, kaj piše v njih?

Kakšne kartice ni bil greh prebrati, ker ni bila zaprta, moral si pa biti tiho. Pisma pa nikdar. Tega sem se res držal, moraš biti pošten.

Kaj pa nespodobna povabila ali morda bolje rečeno pričakovanja? So vas gospe kdaj pričakale še posebej lepo urejene?

O, marsikatere so bile kar lepo urejene. Marsikaj doživiš, res.

Spomini bodo lepi.

Bodo, bodo. Res. V toliko letih doživiš marsikaj. Vsega pa farani ne smejo vedeti.

Katere so prednosti in slabosti dela v domačem kraju?

Poznavanje ljudi in terena sta prednost. Na začetku moje kariere je bil Stanko zaradi operacije dlje časa odsoten, takrat sem pokrival dva rajona. Res mi je bilo lažje zaradi domačega terena. Danes precej menjujejo poštarje po krajih, meni niso v štiridesetih letih nikoli omenili premestitve. Mladi se bolj znajdejo. Je pa med dopusti zato lažje. Ravno v delu na terenu je prednost tega poklica. Zjutraj sta dve uri priprav v zaprtih prostorih, nato pa si svoboden, uživaš zunaj. Delaš. Doživiš kaj lepega, naletiš na koline, dobiš malico in koline. To se še danes dogaja na deželi.

Se po dveh mesecih po zadnjem delovnem dnevu tudi sami razveselite poštarja? Kaj jim sporočate iz pokoja?

Naj kar vztrajajo, potem pa se bodo imeli luštno, kot se imam jaz sedaj.

V začetku marca je bil na Vranskem rop pošte. Vas je novica šokirala, ste imeli tudi sami podobno izkušnjo?

Nisem mogel verjeti, da se bo to kdaj zgodilo na Vranskem. Zdaj ko sem šel, se pa je. Hudo mi je za punce, ki so to doživele. To je po moje hud šok, ki bo ostal za vedno, sploh če jim je grozil s pištolo. Tega verjetno nikoli ne pozabiš, je bila le grožnja.

Kako bi vi odreagirali – bi se branili ali takoj izročili denar?

To so na izobraževanjih redno poudarjali, naj brez pomislekov izročimo denar in se ne poskušamo braniti. V smislu vzemi in pojdi. V času raznašanja pokojnin, česar je zdaj zelo malo, si pa zavarovan.

Kateri dogodek v štiridesetletni karieri se vam je najbolj vtisnil v spomin?

Ne vem, kaj bi izpostavil. Izkušnja, ki je res ne bi rad več doživel in je nikomur ne privoščim, je bila prometna nesreča. Takrat sem bil z avtom na poti proti Zajasovniku. To je bila slaba izkušnja, lepih je bilo pa veliko.

Bi šli še enkrat po isti poti?

Verjetno, ni mi bilo hudo, rad sem to delal.

Kurja farma je pozabljena.

Imel sem se lepo. Priženil sem se na gmajno, tako da sem v popoldanskem času delal na kmetiji. Kot poštar sem se imel v vranski fari res lepo. Kako pa so bili ljudje zadovoljni z mano, pa ne vem. Nikoli mi nihče ni ničesar očital, sam pa tudi nisem povzročal konfliktov. Tudi vse šefice so bile v redu, vedno smo se razumeli. Lepe spomine imam, želim si samo, da bi še v pokoju nekaj časa užival.

Tanja Goropevšek