Kmalu smo res srečali Mojco. S Kekcem sta nam pripovedovala o dogodivščinah in lumparijah, ki sta jih ušpičila. Kekec je povedal, da je strahopetni Rožle še vedno v pastirski šoli, saj hoče vedno znova pomolsti bika, Mojca pa je pripovedovala, kako je pobegnila iz Bedančeve koče in da jo le-ta sedaj išče naokrog. 

Pogumni smo obljubili, da jo bomo, če ga srečamo, skrili medse, in mu ne bomo dovolili, da jo znova odpelje. 

Res smo prav kmalu srečali Bedanca. Kljub temu da nas je bilo zelo strah, smo držali obljubo, ki smo jo dali Mojci. Bedanec nam je povedal, da  Mojco potrebuje, saj nima nikogar, ki bi mu počistil kočo, prinesel vodo in pogrizel predolge nohte na nogah. Bedanec se sploh ni zdel grozen, vse do takrat, ko je želel odpeljati kar nekoga izmed nas. Ko pa ga je Kekec vprašal še, če je kaj zaljubljen v teto Pehto, se je pošteno razjezil. Še dobro, da smo vedeli, da ga lahko preženemo z glasnim oponašanjem sove. Morali bi ga videti, kako jo je popihal.

Končno smo srečali še teto Pehto, ki je ta dan nabrala že polno košaro zelišč. Skupaj smo si jih ogledali in poimenovali, nekatere pa tudi poskusili. Teta Pehta nam je povedala še zgodbo o tem, kako je spoznala Kekca in kako sta postala prijatelja.

Poslovili smo se od tete Pehte in se odpravili nazaj v šolo. Tam sta nam Kekec in Mojca predstavila pastirske igre. Z največjim veseljem smo se jima pridružili.

Hvala Kekcu, Mojci, teti Pehti in Bedancu, da so prišli k nam in nam pričarali vznemirljiv in čudovit dan.

Klavdija Kropec