Posebna dogodivščina je v spomladanskih večerih pod zvezdnatim nebom poslušati regljanje žab in jih reševati prek ceste, da ne končajo pod avtomobilskimi kolesi. Še posebej uživajo otroci, ki se na ta način učijo pravilnega odnosa do narave in pomoči šibkejšemu, izvedo pa tudi kaj novega o naravi.

Po lanskoletni akciji prenašanja dvoživk čez cesto smo se tudi letos organizirali prostovoljci in v zadnjih tednih februarja ter začetku marca uspešno pomagali prečkati cesto žabicam in krastačam na odseku občinske ceste Vransko–Prapreče pred Y-križiščem.

Mnogi sprehajalci in vozniki so se ustavljali in nas spraševali, kaj počnemo in čemu je namenjena varovalna ograjica, ki smo jo naredili kot začasno zaščito kar iz razrezane fasadne mreže. Z njo smo dvoživkam preprečili dostop na cestišče in jih nato z rokami pobrali v vedra ter jih kontrolirano prenesli na drugo stran ceste. To je najlažji način zmanjšanja njihove smrtnosti na prometnih lokacijah, kjer ni izvedenih trajnejših ukrepov, kot so podhodi za živali ali trajne varovalne ograje. Občina nam je priskočila na pomoč s postavitvijo svetlobne signalizacije, ki je poskrbela za dodatno varnost prostovoljcev.

Prve seleče žabice so se pričele pojavljati v večeru 18. 2. iz gozda/travnika Gorice in Boršt. Namenjene so bile v smer proti mrestišču, ki ga predstavlja povezovalni kanal potokov Merinščice in Podgrajščice, ki je hkrati tudi kanal za odvodnjavanje in poteka od križišča za Prapreče do prvih hiš na Vidmu. V njem  je kljub izsuševanju še vedno dovolj stoječe vode, da se dvoživke že desetletja vračajo vanj parit in odlagat mrest ter so uspešne pri ohranitvi vrste. Na kakšen deževen in topel večer smo prenesli tudi po 60 žabic v uri ali dveh, v suhih in hladnih večerih pa jih ni bilo na spregled (na svoji poti se zakopljejo in čakajo na ugodnejše vremenske razmere). Selitev je trajala približno tri tedne, ko je 14. 3. ob zadnjem večjem deževju večina žabic po izpolnjeni paritveni nalogi (in odloženem mrestu) zapustila mrestišče in se odpravila nazaj v letna bivališča na travniku ali v gozdu.

Skupaj smo čez cesto prenesli 340 dvoživk, po naši grobi oceni pa jih je bilo kljub našemu trudu okoli 140 še povoženih. Največ žabic je bilo vrste sekulja (Rana temporaria) in rosnica (Rana dalmatina) ter manjše število krastač (Bufo bufo). V akciji nas je sodelovalo pet prostovoljcev, eden pa se nam je pridružil še na novo. Večerna dežurstva smo si razdelili na način, da je na večer »patruljiral« en prostovoljec, ob napovedanem dežju pa po dva ali trije.

Ob vsakodnevni akciji na terenu smo ugotovili, da je pomoč žabicam čisto prava večerna rekreacija, po kateri se kljub utrujenosti počutiš energetsko napolnjenega, iskanje žabic pa je sproščujoča dejavnost, ki je (malo v šali) podobna gobarjenju. Ko zagledaš žabico, ti poskočita srce in adrenalin, hop z njo v vedro in na drugo stran! Zares simpatična scena! Ko pa se ustavijo še mimoidoči sprehajalci, ki si želijo živalco od bliže ogledati, in ko malo pokramljaš z njimi in izkažejo spoštovanje tvojemu delu, je pa sploh pika na i. 

Akcijo smo zaključili s sklepom, da prihodnje leto ekipo še okrepimo, razširimo domet prenašanja čez most pri Kampu Podgrad in postavimo še nekaj dodatnih metrov ograjice.

Prav vsako rešeno življenje šteje. Vse naše dvoživke so namreč na seznamu ogroženih živalskih vrst, zato je pomoč človeka pri njihovem nadaljnjem obstoju še kako dragocena.

Klementina Semprimožnik