Okrogla obletnica je običajno priložnost in tudi navada, da se zazremo nazaj, obujamo spomine, delamo takšne in drugačne analize. NAŠ DOM je konec prejšnjega leta dopolnil deset let delovanja in tudi nam so misli in spomini odtavali v tiste prve dni pred desetimi leti.

Novo delovno okolje, novi uporabniki storitev, nov tim. Vsi smo imeli iste želje in cilje – živeti in delati v sožitju, počutiti se sprejete, spoštovane in uspešne. Pri načrtovanju organizacije dela smo se skušali ozirati »na naše sosede«, a kaj kmalu ugotovili, da zaradi naše majhnosti (začetna skupna kapaciteta le 43 postelj) ne moremo ničesar »kopirati«. Staknili smo glave, združili izkušnje, pričakovanja in zastavili svoj koncept dela. Morali smo prihraniti vsak nepotreben korak, kajti sistematizacija delovnih mest je zastavljena le na podlagi števila postelj. S pripadajočim številom kadra je bilo potrebno zagotoviti 24-urno zdravstveno nego in oskrbo.

Središče dogajanja v zavodu smo tako postavili v skupne prostore in pri tem skušamo vztrajati še danes, predvsem na obeh negovalnih enotah. Izkušnje desetih let so namreč potrdile številne prednosti takšnega načina dela. Za negovalni kader takšen način dela zahteva precejšnje fizične napore, kajti potrebno je opraviti številne transferje nepokretnih stanovalcev na invalidske vozičke. Vendar se nam za to uporabljeni čas kasneje bogato obrestuje.

Ko po opravljeni jutranji negi v dnevnem prostoru čakamo na zajtrk, začutimo, da funkcioniramo kot velika družina. Sprejemamo se takšne, kot smo. Se smejemo, uveljavljamo svojo voljo, zapojemo, včasih se tudi prepiramo. Smo ljudje s svojimi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi. V skupino smo sprejeti s svojimi telesnimi in duševnimi pomanjkljivostmi. In prav ta socialni stik je tisto, kar negovalni kader motivira, da vztrajamo pri zastavljenem načinu dela. Zaradi takšnega načina dela pa posledično beležimo tudi manj komplikacij ležanja v smislu preležanin, aspiracijskih in položajnih pljučnic ter osamljenosti.

Ne dosežena starost, pač pa kvaliteta življenja je tisto, kar bi si sama želela ob morebitni nastanitvi v dom starejših. In ko bi mi opešale moči in ne bi bila več sama sposobna poskrbeti za položaj telesa, ko bi v negovalni postelji strmela le še v strop … pa bi mi še vedno ostala želja po stiku z naravo. Občutiti na obrazu sončni žarek, morda piš vetra, videti meglico na nebu, zaslišati ptičje petje, žuborenje potoka ali ne nazadnje morda tudi kikirikanje našega domskega petelina …

Morda se takrat med negovalnim kadrom najde oseba, ki me bo s posteljnim dvigalom namestila na invalidski voziček, morda bo ravno takrat prišla na obisk moja vnukinja in me odpeljala ven, morda bo takrat v naboru priznanih opravil zdravstvene nege tudi transfer na invalidski voziček ...      

Stanka  Žičkar, vodja zdravstvene nege