Učenci planinskega krožka od prvega do petega razreda smo se v sredo, 4. 11. 2015,  na pot podali še podnevi, po dobri uri hoje in slastni malici iz nahrbtnika pa nas je že ulovila tema. Komaj smo jo čakali, saj smo imeli vsi s seboj svetilke. Svetilke so bile zelo različne; ene so svetile daleč, druge utripajoče, spet tretje raznobarvno, prav vse pa so nam dobro služile. Na poti od cerkvice na Taboru proti Tešovi smo obsvetili prav vse grmičke in videli številne gobe. Hodili smo namreč tudi po gozdu, ki je ponoči še posebej čaroben. Sredi gozda smo vse svetilke ugasnili in in se ozrli proti nočnemu nebu, opazovali smo krošnje dreves in jih prepoznavali kljub temi, poslušali smo šelestenje listja in brnenje letal, ki so potovala kdo ve kam. Tudi tekli smo, saj je polno listja skrbelo za našo varnost. Pritekli smo do Tane. Tam smo opazovali zvezde, ki so nam mežikale. Opazili smo tudi satelit, ki je le rahlo obsvetljen, zelo daleč od nas, potoval proti jugovzhodu. Kako pa smo vedeli, da proti jugovzhodu? Čisto enostavno. Noč je bila jasna in Veliki voz smo hitro našli, prešteli pet razdalj zadnje stranice navzgor in že smo našli zvezdo Severnico, začetnico ročaja Malega voza. Ko pa ugotoviš, kje je sever, ni težko določiti še juga, vzhoda in zahoda. Ja, res smo imeli srečo, da ni kdo zapeljal velikega voza pod kozolec:) 

Zadovoljni in polni nočnih vtisov smo se vrnili pred šolo, kjer so nas že čakali starši.