Ko smo se stanovalci Našega doma nekje marcu pogovarjali, kaj vse bomo še počeli, se  je stanovalka Veronika spominjala časov, ko so se stanovalci skupaj z nekaj občani Vranskega podali na krajši oddih na slovensko obalo. Ker so jo ob tem ostali poslušali z velikimi ušesi, je padla ideja, da bi morda letos to ponovili. Direktorica Mojca je dala dovoljenje in delovna terapevtka Saša se je načrtovanja oddiha na morju lotila resno. Najprej je izbrala ustrezno lokacijo - počitniško naselje Sol Polynesia v naselju Katoro pri Umagu. Za letovanje se je odločilo osem stanovalcev. Bolj se je bližal čas odhoda, bolj so bili stanovalci nervozni. Nekateri so se bali, da poti na morje ne bodo zmogli. A smo jih spremljevalke Urška, Laura, Anica, Natalija in Saša potolažile, da se bomo imeli fino. S sabo smo vzeli vse potrebno - hrano, zdravila, zdravstvene izkaznice, družabne igre, kopalke in obilo dobre volje. Nekaterim smo nekaj dni pred odhodom pomagale spakirati. Verjetno pa je bil dopustovanja najbolj vesel naš Lojz, ki je imel spakirano že 14 dni pred odhodom. Kupil si je tudi kopalke!

Na dan odhoda smo postorili in pripravili še zadnje malenkosti. Ko pa je prispel avtobus, smo vso prtljago zložili vanj. Počasi smo se odpravili proti Katoru. Pot je hitro minila, na srečo brez vsakih posebnosti. Na recepciji so nas lepo sprejeli. Saša je kot vodja letovanja izbrala apartmaje blizu morja. Res smo imeli čudovit pogled na morje. Že sam vonj po slani vodi nas je navdal z energijo. Nobenemu ni bilo žal, da je bil z nami. Po hitrem razpakiranju smo se podali na ogled bližnje okolice. Najbolj pogumni so namočili roke ali noge v morje. Za kopanje pa je bilo prehladno. Zvečer smo utrujeni od vožnje in sprehoda popadali v postelje.

Preostala dva dneva smo preživeli aktivno - malo smo se sprehajali, igrali človek, ne jezi se, se smejali, klepetali in preprosto družili. Najbolj zagrizene stanovalce smo naučili igrati igro s kartami enka. Z vlakom, ki vozi po cesti, smo se na potep odpravili v Umag. Vožnja je bila nekaj posebnega, saj se je marsikdo peljal prvič. Tam smo tudi nakupili kartice za svoje najdražje. V prijetnem vremenu smo našli čas za namakanje nog v morju. Pa je rekel gospod Frane: "Zakaj nismo tega že prej počeli, če je pa tako fino?!" Tisti štirje dnevi oddiha so minili čisto prehitro. Ko smo se pripravljali na vrnitev domov, smo v en glas rekli, da bi takoj podaljšali za ves teden. A žal smo se morali vrniti nazaj v dom.

Ob vračanju smo naredili še postanek v Portorožu. Tam sta nam Urška in gospa Veronika pokazali, kje je Sončna hiša, kjer so nekateri naši stanovalci že letovali. Obljubili smo si, da prihodnje leto letovanje ponovimo na isti lokaciji, ob isti ekipi stanovalcev in spremljevalcev.