Naši stanovalci so prejemali med epidemijo koronavirusa različna pisma od otrok iz šole. Na  eno izmed pisem je odgovoril naš stanovalec. Stanovalci so bili zelo veseli pisem. Nanje so radi odgovorili sami ali s pomočjo drugih .

Niko, Miha, saj je vseeno, kdo si, polepšal si mi dan. Res smo osamljeni, vendar ta usoda čaka vse, ko ostarimo. Pogrešamo pa toplo besedo, tudi če prihaja od neznanega prijatelja. Vsi imamo težave v življenju, ki jih moramo v najlepšem prebroditi, če želimo, da nam življenje ni nadloga. Ne bolezen ne coronavirus nam ne smejo greniti življenja. Ti si delno prost, mi pa smo v domu strogo zaprti in izolirani. Tudi obiskovati se ne smemo. Ti imaš prijatelje, sestro ali brata. Pa moramo to preživeti. In bomo. Vedi, da vsaka tvoja beseda naredi izredno veliko veselje in tako sva si postala neznana prijatelja. Ne samo ti, vsi, ki se nas spomnite. Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti hujše. Vse bolezni, tudi tvojo, bo pozdravil čas, samo ne obupaj. Čas celi rane in ti moraš pri tem pomagati.

Veliko sveta sem obhodil, vendar tvoje lepe ptičke nisem srečal, ali pa rečem, da sem gledal stvari, ki so mene zanimale. Danes, ko vem, kaj ta ptica predstavlja, bi jo poiskal, da mi da to, kar najbolj potrebujemo in tudi želimo.

                                                                                                                  Od zdaj tvoj prijatelj Albert