»Ni toliko pomembno, koliko si star, pomembnejše je, kako si star.« (Pečjak, 2007)

Bo že držalo, da si star, kolikor se počutiš, in da so leta samo številke. Domsko življenje nas to vedno znova uči, to lahko opazujemo tudi pri svojih družinah ter v skupnosti. Zelo veliko se lahko naučimo v vseh obdobjih svojega življenja, če le imamo željo in zmožnosti. Pri stanovalcih je spodbuda k temu, kaj še lahko zmorejo, v domovih ključna, pomembno je iskanje virov moči pri stanovalcih, kje so dobri, kaj še zmorejo. »Koronski čas« nam je prinesel veliko izzivov in drugačnih načinov dela, ki smo jih vajeni in ki jih spodbujamo v domovih. Poudarjen je bil predvsem zdravstveni vidik dela v tem času, da smo zagotovili varnost naših stanovalcev in zaposlenih. Vendarle pa imamo drugi profili v domovih pomembno vlogo pri opominjanju, da smo v osnovi socialnovarstveni zavodi, ne pa samo zdravstvena institucija. Pri stanovalcih je potrebno skrbeti še za druge aspekte življenja in bivanja. V času korona krize je bil socialni vidik potisnjen ob stran zavoljo zdravstvene koristi stanovalcev. Seveda smo se ga trudili ohranjati, vendar smo bili primorani prekinjati skupne aktivnosti, druženja stanovalcev, skupinska druženja s svojci. V tem času smo obiskovalce omejili na minimum s potrebnimi ukrepi. Ni bilo nastopov, prostovoljstva, aktivnosti. Zavedamo se, da je stanovalcem ob teh aktivnostih najpomembnejša družba, pogovor s sostanovalci, neomejeno druženje. To je tisto, kar prinaša dinamiko v domsko življenje. Znotraj doma stanovalci navežejo stike, k so za njih pomembni, ki jim pomagajo k boljšim dnevom v institucionalnem varstvu. Zaradi ukrepov pa smo se trudili, da smo jim to zagotovili z individualno obravnavo. Smo pa v tem času vendarle še bolj spoznali posameznika, predvsem tiste, ki v skupinskih aktivnostih včasih ne izstopajo. Trudili smo se z navezovanjem stikov s svojci na drugačne načine, ki se izvajajo še zdaj in se bodo izvajali še naprej. V preteklosti je prevladovalo mnenje, da so domovi za starejše hiralnice, kamor se gre umret, vendar se vsak dan trudimo, da pokažemo, da ni tako. Življenje v institucijah zahteva kompromise na določenih področjih, da delo, ki ga opravljamo, lahko steče. Od vsakega stanovalca posebej je odvisno, kako si bo želel preživljati čas, naloga nas pa je, da se mu približamo v možnostih, ki jih stanovalec vidi kot dobre zase. Zavedamo se, da je tako za bodoče stanovalce kakor za svojce prehod v domsko življenje naporen in stresen. Vsi skupaj si moramo dati čas, da se navadimo eden na drugega, da stanovalca spoznamo, da se poskušamo prilagoditi njegovim potrebam in najdemo skupno pot sodelovanja in da stanovalec spozna nas. Naša majhnost je velika prednost pri ustvarjanju odnosov s stanovalci. Zavedamo se, da so to generacije, ki jim je delo zapolnjevalo dneve življenja, pogosto za kaj drugega ni bilo priložnosti. Stanovalci sodelujejo v domskem življenju, imajo izbiro, kaj početi, česa se udeležiti. Skupaj s svojci se trudimo, da jim zagotovimo kvalitetno jesen življenja, da se jim približamo v njihovih željah in interesih. Brez dobrega sodelovanja s svojci bi bilo naše delo veliko težje.

Verjamemo, da nas čakajo boljši časi, ko bomo lahko spet skupaj spili kavo in priredili piknik na sončen dan. Ko bomo lahko proslavili naše delo, potrpežljivost in prilagajanje stanovalcev ter svojcev. Upamo, da kmalu. Do takrat pa ostanimo zdravi!

Jerneja Lakovšek, mag. soc. del.