Skozi vrata Našega doma vsakodnevno vstopajo tudi obiskovalci naših stanovalcev. Med našimi stanovalci so taki, ki jih svojci obiskujejo vsakodnevno, nekaj pa je tudi takih, ki so s strani svojcev skorajda pozabljeni.
Pri obravnavanju novoprispelih vlog za domsko namestitev se vse premalokrat zavedamo stiske tistega, ki vlogo posreduje. Če nismo šli sami skozi takšno izkušnjo, si težko predstavljamo težavnost odločitve. Občutek nemoči se prepleta z občutkom krivde. Svojemu bližnjemu na stara leta odvzeti dom, odvzeti tisto, za kar je delal celo življenje, odvzeti bližino svojih najdražjih ... Razpeti med družino, službo, svojimi fizičnimi, psihičnimi in finančnimi sposobnostmi – odločitev je vsekakor zelo težka in stresna.
Ko končno najdete ustrezno namestitev in predate bližnjega v roke tujim ljudem, so vaša pričakovanja zelo visoka. Na obiske prihajate z občutkom krivde, zaboli vas pogled na težavnost prilagajanja vašega bližnjega na novo okolje, opozarjate zaposlene na svoja moteča opažanja, težko sprejemate postavljene standarde oskrbe v institucionalnem varstvu. V primeru namestitve svojca na negovalno enoto se odločate za čas obiska predvsem v času obrokov. Cenite trud negovalnega osebja, ki skuša omogočiti, da je vaš bližnji v družbi sostanovalcev. Med hranjenjem spontano priskočite na pomoč negovalnemu kadru tudi pri hranjenju ostalih stanovalcev.
Prihajate dan za dnem in nekoč opazite, da sostanovalci vašega bližnjega naslavljajo po imenu, se razveselijo tudi vašega prihoda, opazite, da negovalni kader pozna želje in potrebe stanovalcev – spoznate, da je vaš bližnji postal član novonastale družine. Začutite, da del nje postajate tudi vi sami. Sostanovalci vašega bližnjega vam prirastejo k srcu z vsemi svojimi telesnimi in duševnimi primanjkljaji. In ko vaš bližnji nekega dne v času vašega obiska »nima časa, ker ima obveznosti« – takrat vedite, da se v novem okolju počuti sprejetega, enakega, varnega in koristnega.
V začetku iztekajočega se leta nas je prijetno presenetila obiskovalka, ki se je po izgubi svoje mame odločila za botrstvo mamini sostanovalki. Z redno mesečno finančno pomočjo ji zagotavlja tisto, česar si sama zaradi finančne šibkosti ne bi mogla privoščiti. Nemalo je obiskovalcev, ki po izteku življenjske poti svojega bližnjega še vedno čutijo potrebo po ohranjanju vezi z Našim domom. Obiskujejo sv. maše v naši kapelici, korak jim zastane med stanovalci in zaposlenimi. Razveselijo nas s kavico, stiskom rok, spodbudno besedo ... Začutijo, da preko vezi, ki so se stkale med nami, lahko ohranjajo tudi vez z izgubljeno ljubljeno osebo.
Stanka Žičkar
