V zgodnjem prazničnem jutru so tudi letos krajane pozdravili ritmi koračnic v izvedbi Pihalnega orkestra Prebold, ki ga vodi Marko Repnik, ob 9. uri pa je županja Nataša Juhart pospremila start 26. rekreativnega vzpona na Čreto, ki se ga je letos udeležilo rekordno število kolesarjev. Istočasno so proti Čreti, kjer je potekalo osrednje praznovanje, krenili tudi pohodniki. Številni so se v cerkvi Matere Božje na Čreti udeležili maše za domovino, po njej pa v planinskem domu prisluhnili krajšemu kulturnemu programu, ki so ga pripravili učenci OŠ Vransko-Tabor z mentorico Martino Zupan Kuserbanj. Zbrane sta nagovorila županja in slavnostni govornik Damjan Kos, član Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Spodnje Savinjske doline Žalec. V nagovoru, ki ga v nadaljevanju v celoti objavljamo, je predstavil aktivnosti teritorialne obrambe, ki je odigrala ključno vlogo v procesu nastajanja slovenske države. V sproščenem vzdušju, h kateremu so pripomogli tudi člani ansambla Štirka, se je praznovanje na Čreti nadaljevalo vse do večernih ur.

Občinska uprava

"Spoštovani gospe in gospodje, spoštovana gospa županja,

danes praznujemo triintrideseto obletnico osamosvojitve Slovenije, ko je takratna slovenska skupščina 25. 6. 1991 sprejela ključne dokumente za osamosvojitev Slovenije. S tem so se uresničile sanje slovenskega naroda, ki je več sto let živel v pričakovanju svoje države, kjer bo ničelna toleranca pri pravni obravnavi državljanov, ne glede, ali je to Micka, Janez ali Zoran. Edino merilo ne bo dobiček, temveč za pošteno delo pošteno plačilo, s katerim lahko normalno preživiš svojo družino, kjer otroci ne bodo živeli v revščini in bodo imeli možnost izobraževanja in s tem doprinosa k napredku države. Upokojenci ne bodo z zasluženimi pokojninami za štirideset let dela premišljevali, ali si bodo lahko kupili osnovne življenjske potrebščine. Vendar spomnite se znamenitega reka ob tem dnevu: »Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.«

Priprave na osamosvojitev segajo v leto 1990. V svetu so se dogajale spremembe: združitev Nemčije, začetek razpada Sovjetske zveze, nastajanje novih držav. V Jugoslaviji je prihajalo do nesoglasij: odhod delegacije ZKS s 14. kongresa ZKJ, aprila 1990 prve demokratične volitve v Sloveniji – nova vlada, večstrankarska skupščina. Posledica navedenega je bila, da je po navodilih iz Beograda general Ivan Hočevar izdal ukaz o premestitvi orožja Teritorialne obrambe Republike Slovenije (TO RS) iz lastnih skladišč v skladišča pod nadzorom Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Od 65 občin v Sloveniji jih le 16 ni oddalo orožja, 23 občin pa je imelo orožje shranjeno v objektih JLA in niso imeli možnosti odločitve. Tako je bilo ohranjeno 37.000 kosov orožja. Med  njimi je bila tudi žalska občina, ki jo je vodil predsednik skupščine Ludvik Semprimožnik, pristojnosti pa je ravno prevzemal Milan Dobnik. Na seji SLO in DS 19. 5. 1990 v prisotnosti generalov JLA Kolška in Hočevarja so sklenili, da orožje ostaja v skladiščih in se dodatno zaščiti. Predaja orožja TO je imela odločilen vpliv na razvoj osamosvojitvene poti. Zaradi zaostrovanja razmer se je poveljnik Občinskega štaba teritorialne obrambe (OŠTO) Adi Vidmajer odločil, da se 16. in 17. novembra v sodelovanju s Postajo milice Žalec (zavarovanje prevozov, blokada cest), ki jo je vodil Stanislav Veniger, preseli na kmetije v Andraž, Dobrič, Grušovlje, Prapreče, Marijo Reko in Šešče. Ljudje, ki so sprejeli orožje v hrambo, so tvegali veliko, tudi svoja življenja, saj takrat še ni bilo odločitve slovenskega naroda. Šestega decembra 1990 je skupščina sprejela sklep o izvedbi plebiscita, ki je bil izveden 23. decembra 1990 in na katerem se je 95,71 % udeležencev odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Z ukazom generala Hočevarja o razorožitvi TO se je vodenje in poveljevanje Republiškega štaba teritorialne obrambe (RŠTO) prekinilo. Zato se je vlada odločila, da v okviru Narodne zaščite (NZ) organizira manevrsko strukturo Narodne zaščite z vednostjo Milana Kučana, Franceta Bučarja in Lojzeta Peterleta. Vodili so jo Igor Bavčar, Janez Janša, Anton Krkovič in Vinko Beznik. Sodelavce so pridobivali znotraj trinajstih Pokrajinskih štabov teritorialne obrambe  (PŠTO) oz. na nivoju območnih štabov. V letu 1991 so se izvajala usposabljanja posameznih enot TO, izvajala se je reorganizacija PŠTO, v maju občinskih štabov. Tako sta bila združena OŠTO Žalec in Celje s sedežem v Žalcu s poveljnikom Adijem Vidmajerjem. Ustanovila sta se učna centra Ig in Pekre, ki sta pričela z usposabljanjem slovenskih vojakov. Ker se ni izpolnil ukaz generala Kolška o razpustitvi centrov, je 23. 5. JLA obkolila UC Pekre (Pekrski dogodki).

Mobilizacija 33 enot TO v Žalcu z več kot 3000 pripadniki se je pričela 24. 6. 1991. Kljub temu da nismo oddali orožja, so bile enote oborožene le z lahkim pehotnim orožjem, manjšim številom avtomatskih pušk tipa SAR, nekaj ostrostrelnih pušk ter manjšo količino protioklepnega orožja ARMBRUST. Vsa streliva nad 9 mm, različna protioklepna orožja OSA, ZOLJA, MALJUTKA itd. so se nahajala v skladišču JLA Zaloška Gorica. V enote TO so se množično vključevali prostovoljci. Aktivirana je bila tudi Masivna izvidniška obveščevalna dejavnost (MIOD), ki je zbirala podatke o gibanju in delovanju sovražnika in jih sporočala na poveljstvo.

Po napadu JLA na sile TO smo na območju Žalca in Celja blokirali vse objekte JLA (vojašnico, skladišče Bukovžlak, Šmarjeta, Zaloška gorica, Pečovnik), zaščitili vitalne civilne objekte (pošte, telekomunikacije, električne trafo postaje, skladišča goriv) ter z ovirami zaprli posamezne ceste zaradi preprečitve delovanja sovražnika. Velika pozornost je bila posvečena ohranjanju človeških življenj, kar se je opozarjalo pri pogajanjih, akcijah, in pa zavest, da en strel lahko pomeni veliko življenj.

27. 6. 1991 je bilo izdano povelje za napad na skladišče JLA Zaloška Gorica, ki je bil strateškega pomena za nadaljnji potek vojne tako na območni kot državni ravni. Zaradi tajnega obvestila, da je okolica skladišča minirana, ter groženj poveljnika skladišča, da ga bo v primeru napada razstrelil, kar bi imelo katastrofalne posledice za Žalec in Celje z okolico, je poveljnik Adi Vidmajer določil obveščevalca skladišča v štabu za vodenje operacije ČISTO. Podredil mu je protidiverzantski vod (PDIV) in Enoto za posebne namene (411 EPN), ki se je nahajala v Lokrovcu. Po večdnevnih pogajanjih in raznih aktivnostih se je skladišče predalo TO, ki je začela z oboroževanjem enot tako na območju 8. PŠTO kot tudi v državi. Skladišče je bilo zavzeto brez enega strela.

Na območju Vranskega je delovala ČTOKS (komandir Ribič Dušan), ki je bila nastanjena v graščini v Podgradu. Njihova naloga je bila varovanje smeri Vransko-Čreta ter izvidovanje smeri Vransko-Trojane zaradi možnosti intervencije enot JLA iz smeri Ljubljana. Po zavzetju skladišča Zaloška Gorica je izvajala tudi nalogo varovanja skladišča. Varovanje v smeri Črete je bilo pomembno, ker se je v domu na Dobrovljah nahajal zbirni center za ujetnike in pribežnike pripadnikov JLA.

Razprave o tem, kdo je najbolj zaslužen v osamosvojitveni vojni, so brezpredmetne. To je bila složnost, odločenost in želja po lastni državi slovenskega naroda. Vsak je prispeval svoj delež glede na svoje zmožnosti.

Čestitam kolesarjem za vzpon na Čreto, vsem pa želim prijetno druženje.

Damjan Kos

član Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo SSD Žalec"