Na koncu poti, dolge  7760 kilometrov, so vtise šele zbirali in verjetno bo trajalo kar nekaj časa, da bodo celo potovanje, ki je bilo, kot so dejali, zelo naporno in polno raznovrstnih dogodivščin, strnili v zgodbo.

Bojan Žolnir, ki je kot mehanik skrbel za dobro delovanje motorjev, je dejal, da večjih okvar ni bilo, imeli pa so tri gumidefekte, popraviti je bilo treba sklopko, zamenjati tri »zajle« za sklopko, dve žarnici, skratka noben poseg ni trajal dlje kot 15 minut. Zaradi tega so potovanje končali dva dni prej, torej v 22 dneh. Tudi večjih zdravstvenih težav ni bilo. Trije so imeli dva dni drisko, za kar pa je imel Dušan zdravila, tako da je težava hitro minila.
Nekaj težav so imeli v Španiji tudi s policijo, ker so se potem, ko je ceste, po kateri so se vozili, zmanjkalo in se je prelevila v avtocesto. Po njej pa se ni dovoljeno voziti z mopedi. Grozila jim je globa 800 evrov, ki so jo z »barantanjem« znižali na 200 evrov. Tudi na prikolico so imeli policisti pripombe, pa so se vrli mopedisti naredili malo neumne, kot da nič ne razumejo, in policisti so popustili. Presenetilo jih je veliko število policistov in vojakov v Maroku, kjer stojijo v vsakem križišču, celo šotore imajo postavljene, da lahko tudi prenočijo.

Zgovoren pa je bil tudi član odprave Dušan Pungartnik, ki so ga v Španiji pretresli več tisoč kvadratnih kilometrov veliki rastlinjaki, pokriti z belo folijo, kjer gojijo paradižnike. Ta iznakažena podoba dežele ga je tako presunila, da je sklenil, da nikoli več ne bo jedel španskih paradižnikov. Glede načrtov za prihodnjo mopedijado pa je dejal: "Če bi me o tem vprašali pred tremi dnevi, bi rekel nikoli več nikamor z mopedom, danes pa že razmišljam, kam. Ali  proti vzhodu, morda severu, pa  celo preko luže, na motoristom tako ljubo Route 66.   

                                                                                                                                                                        T. T.