Konec novembra smo se kar 28 članic in članov našega gasilskega društva pogumno podali na tradicionalno strokovno ekskurzijo, ki smo jo letos namenili raziskovanju čudovitega Posavja. Že na avtobusu je bilo slišati, da bo dan pester – ko se zbere prava ekipa, se smeh namreč pojavi hitreje kot modra luč na gasilskem vozilu.

Prvi postanek je bil pri Turistični kmetiji Rostohar, kjer smo se temeljito okrepčali in si nabrali moči za nadaljnje raziskovanje. Gospodar nam je predstavil njihovo delo, domače dobrote pa so govorile same zase – po obrazu se nam je bral tisti znani izraz: »Tole bo pa treba ponovit!«

Nadaljevali smo v PGE Krško, kjer so nam poklicni gasilci predstavili svoje delovanje in posebnosti njihovega vsakdana. Spoznali smo, kako izgleda življenje enote, ki med drugim skrbi tudi za požarno varnost naše edine nuklearne elektrarne. Kar nekaj članov je priznalo, da jih je ob misli na reaktor rahlo stisnilo, a nas je ekipa PGE hitro pomirila in razložila, kako profesionalno in zanesljivo poteka njihovo delo.

Sledil je trenutek, ki smo ga čakali kar nekaj časa – srečanje z društvom, ki si z nami deli ime: PGD Prekopa. Dolga leta smo si izmenjevali narobe naslovljeno pošto, zdaj pa smo se končno srečali še v živo. Kot se za Prekopčane (ne, to ni napaka) spodobi, so nas sprejeli izjemno toplo, z dobro voljo, kozarčkom in tistim občutkom, da se poznamo že sto let. Postavili smo tudi nekaj skupnih načrtov, za katere obstaja resna nevarnost, da jih bomo zelo kmalu izvedli. Zdaj samo še čakamo, da nam obisk vrnejo – in nekaj nam pravi, da ne bo treba dolgo čakati.

Izlet smo nadaljevali na kmetiji Jelenič, kjer smo spoznali njihovo linijo vin in se pustili očarati njihovi čudoviti kleti. Nekaterim so se ob pogledu na sodčke kar zasvetile oči – strokovni ogled pač zahteva tudi strokovno pokušino.

Za zaključek smo se ustavili še na Turistični kmetiji Hribar, kjer smo se okrepčali z domačimi dobrotami, preden smo se zadovoljni, nasmejani in rahlo prijetno utrujeni odpravili nazaj v našo drago Savinjsko dolino.

Posavje nas je res očaralo – s svojo gostoljubnostjo, okusi in ljudmi. In nekaj je gotovo:
če nas bo pot spet vodila tja, ne bomo prav nič protestirali.