V tamkajšnjih društvih bodo v počastitev teh obletnic pripravili vrsto dogodkov, od kulturnih do športnih, ki se bodo zvrstili preko celega leta. Prvi dogodek so že aprila pripravili v Podeželskem društvu Utrip pod lipo domačo, ki se zavzema za ohranitev kulturne dediščine. Osrednja prireditev, posvečena 600-letnici trga Motnik z druženjem krajanov, pa bo konec avgusta. Okrogli obletnici je posvečena tudi fotografska razstava  Motnik skozi fotografski objektiv Mihe Lindiča, ki so jo odprli 27. junija v prostorih Občine Kamnik.

Na prvem slovesnem dogodku, ki je potekal v Kulturni dvorani Motnik v spomin na pomlad leta 1423, ko je Motnik dobil trške pravice, so zbranim spregovorili: domačinki Marina Drolc in Mari Bajde iz društva Utrip, prof. dr. Zarjan Fabjančič iz Ljubljane in Milan Brišnik iz Vranskega. Marina Drolc se je ozrla v zgodovino  in predstavila lego Motnika, naravne danosti, naselitev, obrt in trgovino, motniški cerkvi in trške svoboščine. Pri tem se je opirala predvsem na leta 1940 izdano knjigo Zgodovina trga Motnika, ki jo je napisal profesor Pavle Urankar, saj je motniški arhiv ob napadu leta 1944 zgorel. Mari Bajde pa je z občinstvom, med katerim je bil poleg krajanov tudi Urankarjev vnuk Boštjan Vindšnurer in gostje iz sosednje Občine Vransko na čelu z županjo Natašo Juhart in poslancem Aleksandrom Reberškom, ob bogatem slikovnem materialu podelila svoje otroške spomine na promenado, ki so jo v Motniku pripravili ob 550-letnici pridobitve trških pravic. Prof. dr. Zarjan Fabjančič je predstavil stare motniške družine in motniške priimke skozi zgodovino, medtem ko je Milan Brišnik na kratko spregovoril o kmečkih uporih, ki so deloma povezani  s tem območjem.

Kraj Motnik dobil ime po kalni vodi

Motniško ozemlje obsega predvsem v spodnjem delu ozko in tesno dolino Motnišnice, ki izvira pod Kozjakom in je razvodnica. Nevljica teče proti Kamniku in se izliva v Kamniško Bistrico, Motnišnica pa se pri Vranskem izliva v Bolsko. Kot je na slovesnosti v svojem referatu, povzetem po knjigi Zgodovina trga Motnika prof. Pavla Urankarja, povedala Martina Drolc, je ime kraja Motnik izpeljano iz staroslovenske besede matiti, kar pomeni kaliti – voda potoka in hudournika, ki ob nalivih močno naraste, vsa kalna moti čistejšo vodo, v katero se izliva pri Vranskem. Po trški naselbini, ki je nastala v zgodnjem srednjem veku, je prevzel slovensko ime tudi grad, zgodnja ustanovitev beneficija iz leta 1360 za vzdrževanje stalnega duhovnika pa kaže na starost naselbine. Motniško ozemlje je v zgodnjem srednjem veku pripadalo Karantaniji. Po letu 955 pripada savinjski krajini, prve zanesljive vesti o Motniku pa se pojavijo v zgodovinskih virih in v zapuščinski listini Cejzolfa Spanheima iz leta 1123 in 1146. Iz kasnejših virov izhaja, da je Motnik v njihovi lasti ostal do leta 1269, do izumrtja rodovine. Kasneje se kot lastniki in zemljiški gospodje pojavijo Gornjegrajski gospodje prek vranske župnije ter različni imetniki zastavljenega trga, posestniki in plemiške družine do zadnjega graščaka Adama Apfaltrerna. Grb družine se nahaja v zvoniku motniške cerkve sv. Jurija. Motniški grad se prvič omenja v virih leta 1340 kot trdnjava, prav gotovo pa je nastal že pred omembo prvih gospodarjev leta 1247, gospodov Motniških. Tržani – tlačani in graščaki so večinoma živeli v sovraštvu, po večkratnih uporih kmetov je grad leta 1760 do tal pogorel. Ko se je leta 1771 podrla severna stena gradu, ga niso več obnavljali, zadnji stanovalec in lastniki pa so se preselili v Ljubljano. 

Motnik središče trgovine in obrti

Motnik se je kot središče obrti in trgovine razvil pri vhodu v Tuhinjsko dolino, tj. ob najvažnejši prometni žili, ki je v srednjem veku vezala Štajersko in Primorje, ter že davno pred uradno formalno podelitvijo trškega privilegija, ki ga je leta l423 Motniku podelil avstrijski nadvojvoda Ernest Železni, zadnji ustoličen na Gosposvetskem polju. Pomembna je bila torej prometna lega in možnost obrambe pred sovražniki, saj je tudi to naselje tesno prislonjeno ob grad, v ozki, globoko zarezani dolini Motnišnice z Gradiščem na nasprotni strani, ki že po imenu spominja na določeno utrdbo iz starih časov.  »S prejemom trških pravic je Motnik dobil tedenski sejem na nedeljo, s tržnim dnem pa so si tržani prilaščali trške svoboščine in sodstvo. Trško avtonomijo je izražal tudi trški grb in pečat. Kot kazensko sredstvo je bilo uporabljenih več metod, tudi privezovanje k sramotilnemu kamnu – prangerju, o čemer ni veliko podatkov, gotovo pa je, da si je leta 1793 Motnik omislil nov pranger, ki je   še ohranjen, (v Sloveniji je še 12  takšnih krajev, kjer imajo pranger, o. p. ).  V kraju je bila zelo razvita obrt (po ustnem izročilu pri vsaki drugi hiši) in cehovstvo, najmočnejša je bila usnjarska obrt. Na številne mline, žage ob potoku ter obrti (mlinarji, peki, gostilničarstvo, mesarstvo, čevljarstvo, krznarstvo, kovaštvo, krojaštvo, barvarstvo, klobučarstvo, tkalstvo, reja ovac, nabiranje polžev, sejanje lanu, lončarstvo), ki so se tu odvijale, še danes spominjajo domača imena posameznih hiš v Motniku. V motniški ceh so bili vpisani tudi usnjarji iz Izlak, Trojan, Braslovč, v uk so sprejemali le zakonske sinove, šolanje mojstrov in preverjanje znanja je potekalo po posebnem režimu,« je v svoji predstavitvi povedala Drolčeva in postregla še z zanimivo zgodbo o  njihovem motniškem polžu, okoli katerega so se spletle številne ljudske pripovedke, šaljivke in zbadljivke, ki vedo povedati, da so imeli polža priklenjenega k prangerju sredi trga. Bil je tako močan, da je v Žalcu razmaknil trg, v Celju podrl mestna vrata, na Teharjih vse hiše postavil pod en hrast, kjer še danes stojijo. Ko so ga Motničani zaklali, je njegova kri oškropila celo cerkveni zvonik na Ločici, ki je na zahodni strani še danes rdeč. 

Nastanek trga in trške pravice

Za nastanek trga so bili odločujoči pogoji: prometna cesta, razvita obrt in trgovina ter vikariatna cerkev. Obzidja Motnik ni imel, dovolj ga je ščitila lega, tudi turškim napadom Motnik ni bil toliko izpostavljen. Za nastanek trške naselbine in za pridobitev trških pravic je bila merodajna tudi ambicija graščakov. Ugledni gospodje Motniški, slavni gospodje Ptujski, ti so imeli v prvi polovici 15. stoletja Motnik v zastavi in bili verjetno tudi grajski lastniki. Motniška trška ustanovna listina je iz poznega srednjega veka, ko je tudi sicer nastalo precej deželnoknežjih in zasebnih trgov. Avstrijski nadvojvoda Ernest Železni je s privilegijem, ki je bil izdan v Gradcu na petek pred cvetno nedeljo, dne 26. marca 1423, Motnik povzdignil v trg in mu naklonil sejem v nedeljo. Privilegij poudarja podložniško zvestobo, lepo vedenje Motničanov in formalno določa, da naj nihče ne ovira tržanov pri uživanju tržnega dne. Trška privilegijska listina pa ni uredila pravno-politične strani Motnika in ni dala napisanih trških pravic, tudi kasnejši privilegiji potrjujejo zgolj tržni dan in podeljujejo letne sejme. Vendar se je v Motniku takoj po ustanovitvi razvila trška avtonomija po zgledu štajerskih avtonomnih trgov, saj davčni predpis za leto 1574 in urbar iz 1601 omenjata, da so se Motničani zaradi tedenskega tržnega dne imeli za tržane, si prilaščali trške svoboščine in sodstvo. Privilegij tega ne vsebuje, ampak so si Motničani vse to sami prisvojili, med drugim o trških  pravicah Motničanov pove Drolčeva in nadaljuje: »Tržane so smatrali v srednjem veku za poseben socialni sloj, ki je imel lastno sodstvo, sodstvo in tržni privilegiji pa so bili s pravnega stališča bistvo vseh avtonomnih trgov. Sodstvo je Motnik izvrševal gotovo že takoj po ustanovitvi, saj je prav Ernest Železni  že leta 1411 izrecno naročil, da mora imeti vsak štajerski trg lastno sodstvo. Trg so najbrž zato kmalu po ustanovitvi izločili iz deželnega sodišča in tako ustvarili nov nižjesodni okoliš. V Motniku je v virih mogoče zaslediti prvega sodnika Jakoba Krafiča šele leta 1542. Sodnika je postavljal prvotno celjski vicedom kot trški gospod, pozneje sta ga volila srenja in svet, vicedom pa potrjeval. Leta 1574 je imela srenja že staro pravico voliti iz svoje srede sodnika, ga predložiti v potrditev vicedomu, kateremu je bil podrejen in je moral svojemu gospodu osebno priseči, da bo vestno izvrševal svojo oblast in ne bo delal razlik med bogatimi in revnimi. Sodnika so volili v Motniku na eno leto. Stvarna pristojnost motniškega sodnika je obsegala civilne in manjše kazenske zadeve. Med civilne zadeve so spadale pristojnosti: dolgovi v denarju, dediščine in nepremičnine, oddane po trškem pravu, v kazenskih zadevah pa verbalne in realne krivice. Prvi podatki o stvarni pristojnosti motniškega sodnika segajo v leto 1574, urbar iz leta 1601 pa govori, da je bil trg podrejen celjskemu vicedomskemu uradu urbarialno, davčno in upravno, ni pa mu pripadal sodno, ker je bi preveč oddaljen od Celja. Podrejen je bil deželskemu sodišču na Starem gradu nad Kamnikom, kamor so izročali le zločince. Trško avtonomijo je izražal tudi trški pečat in grb. V grbu je upodobljen oproda (ščitonosec), ki drži v desnici meč v zamahu, v levici pa široko sekiro.

Župnijska in podružnična cerkev

Prvotna cerkvica ali kapela sv. Jurija je v Motniku verjetno stala že v začetku 13. stoletja, v listinah je omenjena šele leta 1360, leta 1545 se omenja kot ena od osmih cerkva v vranski župniji. Leta 1550 je prejela zvon, omenja se kot cerkev na gori poleg gradu s štirimi oltarji, poleg glavnega sv. Jurija še stranske Matere Božje, Boštjana in Miklavža (ga danes ni več). Bila je večkrat prezidana, prezidavo v baročni dobi potrjuje letnica 1724 na podstrešju stolpa in 1743 na podbojih zakristijskih vrat (takrat tudi nova zakristija), prejšnjo zakristijo pa so uprabljali kot mrtvašnico. Ob poti do cerkve so bile nekoč postaje križevega pota. Kdaj je bila zidana podružnica sv. Magdalene, ni znano, niti ne, zakaj sta cerkvi med seboj oddaljeni le šest metrov. Po ustnem izročilu je podružnična starejša od velike, bila je grajska kapela in so jo graščaki večkrat popravljali in prezidali. Prvi zapisi o Magdalenini cerkvi segajo šele v leto l631, po podatkih iz starih urbarjev je bila pred l. 1684 na stroške graščaka Apfaltrerna na novo zgrajena. Po obnovi leta 1709 govorijo pisni viri še o več prenovah in obnovah, leta 1751 je cerkev dobila nov poslikan kor, leta 1774 pa novo streho, ker je prejšnjo odnesel vihar. Koliko podružnic je imela motniška cerkev, ni mogel ugotoviti niti Valvasor, domneva pa se, da je vranski župnik Teodorik po dovoljenju patriarha leta 1404 maševal v novo pozidani cerkvi sv. Leona in sv. Elizabete »na Motniškem hribu«, kar verjetno ni bila prehodnica Magdalenine cerkve, pač pa cerkve na Kropivkovem griču, ki jo še pomni ustno izročilo. Po Križnikovih zapisih je bila posvečena Sv. Trem kraljem in Križnik je našel njene ostanke. Podružnica sv. Miklavža v Beli pa  je po ustnem izročilu bila postavljena na kraju prejšnjega poganskega templja.

Motniška turistična pot

Motnik lahko najbolje spoznamo, če se sprehodimo po Motniški turistični poti, ki povezuje glavne zanimivosti kraja in bližnje okolice. Na poti nam bo delal družbo simbol trga – motniški polž, ki nas vabi, da mu sledimo. Turistična pot je dolga več kot 3,5 km, kar z ogledovanjem njenih znamenitosti pomeni najmanj dve, lahko pa tudi več ur dolgi sprehod. Če se sprehodimo po Motniku, bomo kmalu opazili, da se razlikuje od običajnih vaških naselij. Lega pod gradom, dve cerkvi, osrednji trg, razporeditev hiš ob glavni ulici ter velikost in zunanji izgledi hiš pričajo o tem, da je bil Motnik nekoč pomemben trg in obrtno središče, kjer se je živahno trgovalo. Približno sto let (1855–1951) je bil  Motnik tudi rudarski kraj, saj je tu deloval rudnik rjavega premoga. V premogovnih slojih so našli fosile pritlikavega nosoroga, ki mu je posvečen manjši muzej. Danes je Motnik miren podeželski kraj, od koder se večina prebivalcev vozi na delo v Kamnik ali v Savinjsko dolino. Še vedno ima vlogo lokalnega središča, saj so v kraju trgovina, kulturni dom, dva gostinska lokala in manjši muzej. Na »zlate čase« Motnika, nas danes spominjajo grajski hrib z razvalinami gradu Motnik, glavni trg s sramotilnim stebrom – prangarjem in arhitekturni slog starih trških hiš z bogato izrezljanimi vrati in kamnitimi portali. Začetek turistične poti je središče trga s prangarjem, ki nosi letnico 1793, mogočne lipe pa so bile tam posajene leta 1936  ob smrti  kralja Aleksandra. V parku pod lipami stoji tudi doprsni kip Gašperja Križnika, zaslužnega zbiratelja narodopisnega blaga Motnika in bližnje okolice. Turistična pot se iz parka nadaljuje do muzeja pritlikavega nosoroga, do  kužnega znamenja in naprej do cerkva sv. Jurij in sv. Magdalene, Vrbančevega kozolca toplarja, vhoda v nekdanji rudnik, Krevlinovega mlina na Beli, Mlinarjevega kozolca, kjer je prostor za piknik, do kmetije Pri Jernejk, kjer se ukvarjajo z ekološkim kmetovanjem, čebelarstvom, gojenjem zelišč, zelenjave in jagodičja. Pot pa se sklene  v središču Motnika, kjer je tudi znana gostilna  Pri Flegarju, ki je ohranila svojo dejavnost skozi stoletja. 

  D. Naraglav