Namen drugih dveh srečanj je bil, da si izmenjamo izkušnje o šoli nekoč in danes.

Stanovalci doma so nam skušali pričarati, kako je bilo v času njihovega šolanja. Ob marsikateri njihovi izkušnji smo se zamislili, saj je šolanje danes povsem drugačno od tistega, ki so ga doživljali oni. V času šolanja nekaterih stanovalcev je ocena ena pomenila pet in ocena pet je pomenila nezadostno oceno. Nekateri so se šolali v času druge svetovne vojne in njihovi spomini na vse sirene, ki so jih doživeli med hojo v šolo, v šoli in popoldan, so bili še kako živi. Pripovedovali so nam o strogih učiteljih, ki so uporabljali palice, šibe, koruzno zrnje, na katerem so morali klečati, in na ostajanje po pouku v primeru, da niso opravili domače naloge. Ugotavljali smo, da so imeli oskrbovanci veliko manj šolskih predmetov, kot jih imajo naši učenci danes. Na urniku so imeli tudi lepopis. Njihovo vedenje so ocenjevali z ocenami. Učenci so oskrbovancem pokazali današnje zvezke.

Vsi smo sestavljali sestavljanki, na katerih sta bili učilnica danes in učilnica nekoč. Ob fotografijah so povedali še marsikatero zanimivost o današnjem šolanju in šolanju nekoč. Ob koncu našega druženja smo se pomerili še v kvizu mešanih skupin, a zmagovalca nismo mogli določiti, saj smo bili vsi zelo uspešni.