Res je, da so vsi dnevi enako dolgi, vendar  lepši so krajši, pravi R. Kerševan v svojih Mislih. Trščani se že nekaj let v avgustovskem popoldnevu, ki se zavleče v pozne večerne ure, družimo in zabavamo. Naša organizatorica predlaga datum in obvestilo na telefonu je prvi znak za priprave. Dnevi pred srečanjem so za ekipo, ki se je oblikovala okrog Marjance, polni priprav. Nič jih ne preseneti, kajti senčniki ali šotor so pri Doriju pravočasno. Dobro je poskrbljeno za lačna usta in žejna grla. Ko prihajamo na grič s skledami sočnih solat in dobrotami iz pečic, nas vabijo vonjave žara. To, kar pa je najlepše, je Marjančin glas, njene odprte roke in prisrčni objemi.
Petindvajsetega avgusta, na deževno soboto, smo mladi po srcu, mladi, mlajši in najmlajši pod šotorom podoživljali dogodke med lanskim in letošnjim srečanjem. V Marjančinem notesu je vse zabeleženo. Med klepetom pa se oglasi tudi pesem. Na harmoniko jih je zagodel tudi Matic, pa še Miha in Blaž sta se pridružila in nas zabavala. Marsikoga so zasrbele pete.

Ob splošnem pomanjkanju duhovnikov se mi lahko pohvalimo, da sta bila med nami kar dva, Dori in Jože.
Hvala Doriju, ker nas gosti na svojem griču, Marjanci, naši organizatorici in animatorki ter vsem, ki ste poskrbeli, da nam je bilo prijetno.
Drži, lepši dnevi so krajši. Na svidenje ob letu osorej.

Marija Zajec