Dušan (roj. 29. 11. 1945) se je z mamo Anico Šerko (1909–1981) in njenim možem Draganom Frančiškovićem (1909–1961) priselil iz Beograda na Vransko k svojemu dedku Edvardu (1882–1959) in pokojni babici Anici (1886–1953) leta 1955. Tu je pričel obiskovati 4. razred osnovne šole. Po končani osnovni šoli (1961) se je vpisal na srednjo šolo za sanitarne tehnike v Ljubljani.
Njegov dedek, dr. Edvard Šerko, je prišel okoli leta 1910 službovat na Vransko, kjer je prevzel zdravniško in zobozdravstveno prakso po zdravniku Rihardu Karbi. Deloval naj bi tudi pri snovanju prve pomoči na Slovenskem, pomembno sled pa je zapustil tudi v lokalnem čitalništvu in kot starosta v sokolski organizaciji na Vranskem (Vestnik Sokolske Župe od leta 1912 in naslednji).
Savinjski vestnik je leta 1952 v številki 4 objavil obsežen članek o zgodovini in delovanju vranske knjižnice, v katerem sta omenjena E. Šerko in njegova žena Anica.
Med drugo svetovno vojno je bil deležen preganjanja in mučenja v Celjskem piskru s strani Gestapa. V dnevniku (TEROR, dr. Edvard Šerko, Vransko) je po datumih beležil dogodke tako v zaporu v Celju kot v Mariboru. Pozneje pa je bil z družino interniran v Srbijo.
Po vojni je mnogo prispeval pri vzpostavitvi upravnih organov na Vranskem in aktivno sodeloval v raznih komisijah in odborih.
Še pred prihodom na Vransko se je dr. Edvard Šerko zavezal promoviranju teozofskega gibanja na Slovenskem, potem ko se je leta 1899 kot medicinski pripravnik v Riklijevem Zdravilnem zavodu na Bledu srečal s predsednikom nizozemske teozofske organizacije. V tem duhu je v prvih letih po prelomu stoletja objavljal tudi odmevne članke v reviji »Naši zapiski«, posvečene duhovnosti, vegetarijanskemu prehranjevanju in zdravi spolnosti. Po prvi svetovni vojni pa je bil pobudnik in eden izmed ustanoviteljev prve teozofske organizacije na Slovenskem, Teozofske družbe v Ljubljani. V okviru slednje je izdajal tudi skromen bilten Ezoterična pisma in pripravljal promocijsko gradivo.
Vsekakor je dr. Edvard Šerko odigral izredno pomembno vlogo pri oblikovanju ezoterične tradicije na Slovenskem, pri čemer pa pretežni del njegovega življenja in dela ostaja še neraziskan in zavit v skrivnost.
Le upamo lahko, da nas prezgodnja smrt njegovega vnuka Dušana ne bo v celoti prikrajšala pri zbiranju podatkov za bolj podroben vpogled v bogato zapuščino dr. Edvarda Šerka.
Članek je za objavo uredil in pripravil Jože MARKO,
po zapisih Antona ROZMANA, urednika spletne strani "Teozofija v Sloveniji".
