Nanos je gotovo vsem poznan hrib, če ne drugače, ga opazimo pri vožnji po avtocesti iz Ljubljane proti Primorski in obratno. A Nanos ni le izstopajoč vrh Pleše (1262 m) s televizijskim oddajnikom na njegovem pobočju. Nanos je približno 12 km dolga in 6 km široka kraška planota, ki leži med Vipavsko in Pivško kotlino, Hrušico in dolino Bele. Površje planote je razjedeno v podolgovate dole, vrtače in kopaste vrhove, od katerih se najviše vzpne Suhi vrh (1313 m) na jugovzhodu. 

Pred leti so planinci PD Vransko prehodili planoto od Gradiške Ture nad Vipavo do Vojkove koče, tokrat pa smo za izhodišče izbrali vas Strane (656 m), najvišje ležečo vas na Postojnskem. Z domačinom in dobrim poznavalcem planote Jožetom smo se podali skozi Nanoško okno na Suhi vrh, nato pa pot nadaljevali do Vojkove koče ter se mimo cerkve sv. Hieronima spustili na Razdrto. Čeprav vidljivost ni bila najboljša, smo se s Suhega vrha razgledovali proti Pivški kotlini s Snežnikom v ozadju ter Čavnu in Trnovskemu gozdu, na poti proti sv. Hieronimu pa občudovali razgled na Vipavsko dolino in vse do morja, tja daleč proti Gradežu in bližnjemu Tržaškemu zalivu. Staro izročilo pravi, da je nekoč pred sliko sv. Hieronima vedno gorela oljenka. Domačini s sosednje Abramove kmetije so skrbeli, da luč ni ugasnila, mornarji in plemenitaši iz Trsta pa so vsako leto sem poslali polovnjak olja, da bi vzdrževali luč, po kateri so se orientirale ladje.

Poleg hoje in občudujočih razgledov smo si tik pod Suhim vrhom vzeli čas za ogled italijanskih rovov vojaškega bunkerja, ki so jih zahodni sosedje gradili zaradi utrjevanja Rapalske meje, se okrepčali v Vojkovi koči ter si v RTV Oddajnem centru Nanos pod strokovnim vodstvom ogledali muzejsko zbirko analogne oddajne tehnike, ki je edina tovrstna zbirka tehnične dediščine v Sloveniji.

Vabljeni, da se nam pridružite na zanimivih planinskih izletih.

Suzana Felicijan Bratož