Gospod župnik, iskrene čestitke ob zlati maši. Za vami je petdeset let delovanja v Božji službi. Kakšni občutki vas prevevajo ob tem jubileju?

Nič posebnega ne čutim. Delam, delamo, dokler živimo. Delamo Bogu v čast in ljudem v korist.

Vaše življenje je nekako zaznamoval sv. Mihael in tudi zlato mašo ste pri njem proslavljali kar dvakrat. Najprej v rojstnem Šoštanju in nato še na Vranskem. Je to v navadi ali so vas rojaki v Šoštanju presenetili? 

Res je, izhajam iz župnije sv. Mihaela v Šoštanju. Ne, ni v navadi dvojno praznovanje. Leta 1970 sva imela novo mašo dva Šoštanjčana, g. Martin Tajnik prvo nedeljo v juliju, jaz pa tretjo. Zato naju je g. naddekan povabil in so nama tudi tam pripravili zlato mašo. 

Za novomašniško geslo ste si izbrali »Uči me, Gospod, svojo pot, da bom hodil v tvoji resnici« (Ps 85, 11). Zakaj? Če se ozrete nazaj po tej poti, ste sledili temu geslu, ste si izbrali pravega ali bi se danes na križišču življenja usmerili na drugo pot? 

Če te Gospod ne vodi, se kmalu znajdeš na stranskih poteh. Vedno sem bil zadovoljen. Šel bi po isti poti.

Kako se je Cerkev, kot institucija in kot občestvo, spremenila v petdesetih letih?     

Vsebina ostaja. Je pa res, da smo nekoč bolj zagrizli v duhovniški poklic, z večjo resnostjo in zavzetostjo, kot se zdi danes. Zdi se mi, da se ti mladi fantje danes ne znajdejo preveč v svojem duhovniškem poklicu.

V kakšnem smislu?

V smislu dobrega pastirja, ki je vedno v svoji sredi zavzet, da se kakšna ovca ne izgubi, da je ne posrka ta svet. Včasih kar z eno skrbjo gledam na te mlade, ki niso dali skozi vojaščine. Vojaščina nas je najbolj utrdila v poklicu.

Odraščali ste v Skornem pri Šoštanju. Kakšni so vaši spomini na otroštvo in družino?

Zelo lepi, čeprav so bili težki časi. Nismo imeli elektrike, bili smo brez očeta. Malo pred svobodo so ga ubili Nemci. Življenje je bilo trdo. 

Kdaj je dozorela odločitev za duhovniški poklic?

Ob koncu osemletke. Na povabilo župnika, ker sem zelo rad hodil k sveti maši. Šest kilometrov sem hodil peš, zjutraj po temi in makadamski cesti. Z brati smo odraščali v zavetju verne mame. Bila je zdravo verna, ne pobožnjakarska. Vsakdanje delo in življenje je povezovala z Bogom.

Najprej ste se zaposlili v mariborski stolnici, nato vas je pot peljala na Pohorje in od tam na Vransko. Ste si želeli ostati v stolnici ali vam je ustrezala premestitev v manjši kraj?

V stolnici sem bil eno leto kaplan. Škof, g. Držečnik, je večkrat prišel v stolnico, sedel je v prvi klopi in molil z nami. Včasih sem zjutraj ob osmih maševal kanonikom, včasih že ob petih, ko so prišli k maši tisti, ki so se »skrivali«. Ko je bila na Lovrencu menjava, kaplan je odšel za župnika, je ostal le starejši gospod blizu devetdesetih z dvema sestrama. Ena je bila tri leta starejša od njega, druga nekoliko mlajša. Zadeva je bila zelo kritična – trije starčki. Škof mi je rekel: »Spremljal sem vas v cerkvi, razmišljam, da bi vas prosil, če bi šli v to težko situacijo?« Odgovoril sem: »Če vi tako želite, bom šel, saj smo vam obljubili pokorščino.« In sem šel. Stolnice nisem pogrešal, vedno sem bil miselnosti: »Pri katerih ljudeh si, tam si.«

Spominjam se, ko ste konec osemdesetih let prejšnjega stoletja prišli na Vransko. Zdelo se  je, da ste prinesli neko »ljudskost, posvetni duh«. Obiskali ste vse družine, nismo bili vajeni t. i. župnikove vseprisotnosti. Kako se vi spominjate prihoda na Vransko?

Nimam posebnih spominov. Prišel sem in začel s svojim delom med ljubimi Vranšani. Spominjam pa se, ko sem pripeljal s tovornjakom svoje premičnine, mi je prvi pomagal Šoštarjev Zmago iz Prekope. Ni rekel: »Gospod župnik, jaz sem pa na drugi strani.«

Se vas je loteval obup, ko ste videli, koliko cerkva imamo in v kakšnem stanju so?

Niti minuto mi ni bilo žal, da sem prišel na Vransko.

Ste si zadali nalogo, da obnovite vseh sedem ali ste si mislili, kar bo, pa bo?

Tudi v bivši župniji sem uredil župnišče na sodoben način. Delaš, dokler živiš. Za Božje ljudstvo. Kar pride, pride. Največji zalogaj je bila obnova župnijske cerkve. Vedno pa poudarjam: »Hvala Bogu za takšne sodelavce, da so prevzeli tri četrtine skrbi.«

Obnovljena župnijska cerkev je res prav zasijala sredi trga, sedaj čaka na obnovo obzidje v Stopniku. Kaj pa potem, boste rekli: »Dovolj je bilo, ostalo naj počaka na druge.« Si želite kakšne pomoči?

Pomoči ne moreš pričakovati, ker je ni. Ko bom »dal glavo tja«, bo Vransko brez duhovnika. 

Med vsemi obnovami se je zgodil še Zavod sv. Rafaela, za kar ste leta 2006 prejeli najvišje občinsko priznanje. Kaj vam je pomenilo – pohvalo za nazaj ali bolj obvezo za naprej?

Nobeno priznanje me ne greje. Obveza je za nazaj in naprej. 

Kako ste zadovoljni z delovanjem Našega doma?                                                    

Zelo sem zadovoljen. Upam, da so tudi ljudje tako zadovoljni. Res se trudijo. Mislim, da nam je direktorico izbrala Božja previdnost. Kaj vse so nam hoteli podtakniti. Zgradili smo dom, potem sva šla z županom v Maribor na pogovor in so nama rekli, da bodo postavili direktorja. Takrat sem rekel: »Kako si to predstavljate, nič niste prispevali, niti pare, zdaj bi nam pa radi dodelili vodstvo!« To smo potem naredili sami. Župan še zdaj ne more pozabiti mojega odločnega »ne«.

Gospod Dori je med drugim pri zlati maši izpostavil, da ste duhovnik za danes, kar je pojasnil z besedami, da vas ne najdemo samo v cerkvi in farovžu, ampak tudi na vrtu, morju, v hribih,  na nogometnem igrišču. Kako dojemate to opredelitev »župnik za danes«?

No, na nogometnem igrišču sem bolj malo, ker me bolijo noge. Biti moraš človek za vse ljudi, ne glede na prepričanja posameznikov. Pozdravim vsakega, nimam predsodkov, ta je veren, oni ne. Duhovnik je za vse ljudi in tudi politično mora biti nad vsemi strankami.

Kakšen pa bo duhovnik jutrišnjega dne? Letos je na praznik apostolov Petra in Pavla mašniško posvečenje prejelo sedem novomašnikov. Se bo dolgoročno ta poklic sploh ohranil, če se bo nadaljeval trend, da se za duhovnika odloči tako malo fantov?

Dokler se ne bo spremenila miselnost (razmislek, op. a.). Mislim pa, da gre trend v tej smeri, da bodo ljudje začeli misliti tudi na duhovno plat človeka, ne samo na kariero, zaslužek in točke za napredovanje. Pride bolezen in greš.

Menite, da je vzrok v celibatu? Nekateri priznajo, da se je zelo težko spopadati z njim. Ste za ukinitev celibata?

Vedno poudarjam, da to ni glavni vzrok. Glavni razlog je potrošniška miselnost. Duhovnik živi od darov vernikov, torej je njegova plača miloščina. Tega mnogi ne vedo, sploh ko se mlad človek sreča s tem. Celibat tudi, ampak ga je treba sprejeti kot križ, ki si ga naložiš. Enkrat ga nosiš bolje, drugič manj.

Čeprav ste v koraku s časom, nekje pa vas ne najdemo – na družbenih omrežjih. Kako to, da nimate svojega profila? 

Hvala Bogu. To je pa tisto »metanje ven«, ko ljudje nekaj doživijo in že objavijo, da vesoljni svet vidi, da so se imeli »fajn«. Duhovnik mora biti tudi skrita osebnost.

Kaj pa mladi duhovniki, ki pišejo bloge, snemajo vloge?

Imajo razmetano življenje, pozabijo, da so duhovniki. Popolnoma nič ne pogrešam tega. Zasebnost je s tem ranjena. Ljudje se ne znajo več pogovarjati. Včeraj sem opazoval nekoga na koru. Bil je pri maši, a se je ves čas ukvarjal s telefonom, namesto da bi se z Jezusom. To je dvorezen meč. Če ljubljanski župan shaja brez telefona, bom pa tudi jaz brez tega pri svojih sedeminsedemdesetih.

Cerkev se že precej časa spopada s slabim obiskom svetih maš. Lahko prazne cerkvene klopi (izvzemimo čas korone) povezujemo z mislijo, da vedno manj ljudi najde uteho v Bogu?

Spet bi se lahko navezal na miselnost tega sveta – čast, bogastvo in slava. Bistvo je v tej miselnosti, to človeka posrka. Če se nisi posvetil samemu sebi, te obdaja »ta svet« in ljudje ne vedo, čemu živijo. Vedno pravim, da je bogoslužje udejanjanje moje vernosti. Če ni molitve, ni vernosti. Ljudje so lahko tradicionalno verni, ampak to je vernost iz navade in ni izraz mojega mišljenja, delovanja. Nekdo je veren, a je leta in leta v sovraštvu s svojim sosedom. Zanika, kar je bistvo vere. Bistvo vere je ljubezen do Boga in bližnjega. Tu se ustvarjajo nebesa.

Celjska škofija ima problem z imenovanjem novega škofa. Septembra bo dve leti, odkar se je upokojil msgr. dr. Lipovšek in od takrat škofija nima upravitelja z vsemi pooblastili. Nekateri že špekulirajo, če je sploh potreben, če je že tako dolgo brez njega. Zakaj tako dolgo ne dobimo novega škofa?

Včasih so duhovniki želeli postati škofje. Danes je trend obraten. To je veliko breme, ki si ga ne naložijo z dobro voljo. Škof pa tudi ne more biti kdor koli. Sveti Duh dolgo melje. Moj nečak se je hecal, da bo novi celjski škof črnec, ker ga tako dolgo »pečejo«.

Ko omenjate črnce, čeprav v hecu, me zanima, kaj menite o priznavanju drugih ver? Da dopuščamo, da vsaka vera moli svojega boga.

To papež dela. Moramo spoštovati vsa verstva. Veliko je budistov in hindujcev, nihče pa ne presega krščanstva. Kot je rekel Engels: »Krščanstvo je višek vsega verovanja.« Je veroizpoved, ki spoštuje vse človekove pravice. Vemo, da so te v nekaterih verstvih povsem degradirane.

Na eni strani se Cerkev spopada s kadrovskimi težavami, še odmevnejše pa so finančne, kar je že pred leti, ob pojavu korupcije znotraj Svetega sedeža, izpostavil tudi papež Frančišek. Družba pa Cerkvi očita, da ljudi spodbuja k skromnosti, sama pa kopiči materialno bogastvo. Že od imenovanja novega papeža se govori o njegovi skromnosti. Mu bo uspelo Rimsko kurijo in celotno Cerkev narediti skromnejšo?

Vse poteka v tej smeri. Že Pavel VI. je svojo zlato krono s tremi venci prodal in denar namenil misijonom. Ta zunanjščina, ta blišč počasi izginja. Po drugi strani sem pa na romanjih po Sloveniji ob pogledu na te naše ljube cerkvice vedno razmišljal, koliko je veren slovenski človek dal na to, da se Božja hiša izraža oz. predstavi v nebeški slavi. Namen je bil, da za Boga ni nič škoda. Glede ljudi, seveda denar in slava pokvarita človeka. Sam živim v skromnih prostorih. Res pa imamo v župnišču že dolgo namen urediti prostore za družabna srečanja, npr. ob birmah. To nam še ni uspelo, ker so bile vse obnove velika obremenitev in so zahtevale kar precej sredstev.

V povezavi z bliščem na eni in bedo na drugi strani družbe je v začetku leta v javnosti precej odmevalo pismo duhovnika Aleksandra Osojnika iz Grahovega, ki je zelo ostro pisal o »gnilobi« države, spodbujal celo k neplačevanju davkov. Ni okrcal samo civilne družbe, ampak poudaril, da je zatajila tudi Katoliška cerkev, ki se je sicer distancirala od pisma, ni pa ga sankcionirala. Bodo kriki posameznikov pomagali prestaviti kakšen kamen – tako v državi kot v Cerkvi?

V državi težko. Glede Cerkve pa menim, da duhovniki živijo zelo skromno, brez oskrbe. Pridejo na župnijo, kjer nimajo nikogar, ki bi jim kuhal, pral, sami si pospravljajo. Vse delajo sami. Mogoče je kak posameznik dobro materialno preskrbljen, da ima kakšen vikend.  Pravim, da imajo redovniki zaobljubo uboštva, mi duhovniki jo pa živimo.

Po ustavi je Cerkev ločena od države. Zelo dobro sta sodelovali v času nadškofa Šuštarja, ki je bil znan kot človek dialoga. Kako vi vidite to sodelovanje danes?

Spomnim se, ko smo dobili svojo državo in je Drnovšek izrazil skrb: »Imamo državo, kolikor toliko urejeno materialno situacijo, kdo bo pa dal tej državi dušo?« Cerkev ima to poslanstvo. Pomembno je bilo, da so bili na oblasti ljudje, ki niso gledali skozi komunistično oko, ampak oko demokracije. Zato se je to ustvarilo. Šuštar je ogromno naredil tudi za priznanje Slovenije.  

Ni skrivnost, da simpatizirate s politiko, da ste naklonjeni trenutni vladajoči opciji. Ste imeli zaradi javne podpore in izražanja mnenja kdaj težave z nadrejenimi?

Direktno nisem nikoli hvalil ne enih ne drugih, se mi pa zdi, da se to sodelovanje mora vzpostavljati. Če samo pogledamo konkretno situacijo v naši občini. Prav je, da civilna oblast gradi ceste, ustanove, duhovnik pa to z blagoslovom poduhovi. Hvala Bogu nam to uspeva. Po zaslugi enega in drugega.

Vam farani kdaj očitajo, da v pridigo vpletate misli o aktualnem dogajanju, da so k maši prišli po duhovno hrano, da je politike dovolj v medijih?

Direktno nikoli. Sam se izogibam političnih tem, je pa res in se mi zdi prav, da molimo za naše voditelje. In to počnemo vsak dan. Gospod, vodi jih, navdihuj jih, ker voditi državo ni enostavna zadeva.

Kako vidite petkove proteste? Menite, da smo kot narod zreli za demokracijo, če se ne pusti vladati opciji, ki je na volitvah dobila večino? 

Protesti se mi zdijo otročarija. To so nezreli ljudje, ki pa lahko škodujejo. Občudujem ljudi na vladi, da na to posebej ne reagirajo. 

V zrelih družbah je vodenje države zaupano ljudem z izkušnjami, ki so prehodili celotno vertikalo delovanja v politiki. Pri nas pa se ob vsakih volitvah stavi na novince na političnem parketu. Zakaj tako pozabljamo in gremo vedno znova »na led«?

Mislim, da je to tudi odraz totalitarizma, s katerim smo tako dolgo živeli. Ljudje niso mislili s svojimi glavami. Danes vlačijo totalitarne diktatorje kot idealne osebnosti. Tita in nato še Jugoslavijo, zastavo s peterokrako zvezdo. Ti ljudje sploh ne vedo, kaj je ta peterokraka naredila našemu slovenskemu narodu. Lahko rečemo, da so bili najhujši okupator od vseh, ki so nas kdaj koli okupirali. Ne samo da so komunisti pobijali nedolžne ljudi, ljudje so šli pod strel brez kakršne koli obsodbe. Tega je bilo ogromno. Ta mala Slovenija ima več kot šeststo skupnih grobišč. Ti ljudje tega ne jemljejo resno. In se usedejo na kolo in sploh ne vedo, zakaj se borijo proti Janši, kot da je nacionalni sovražnik. Politika izključevanja nikoli ni prinesla ničesar dobrega. Nikoli!

Zakaj takšna kriza vrednot? Včasih je že beseda nekaj veljala, danes pa nič ni sveto, nekateri posamezniki lahko počnejo, kar hočejo? 

Menim, da slovenski narod v celoti še ima vrednote. So pa ljudje, ki nikoli niso delali in so vedno čakali, da jim bo država nekaj dala. Spomnim se študentke, ki je po diplomi izjavila, da je naredila svoje, zdaj pa ji naj še država nekaj da. Ne da bi se zavedala, da mora najprej ona nekaj dati državi, če hoče od nje kaj dobiti. Te miselnosti je pri nas veliko. Tisoči nimajo ene delovne ure in se ves čas hranijo od državnih jasli. Ti nimajo vrednot.

Duhovnik je bil včasih tisti, h kateremu so se ljudje zatekli ob težavah, bil je zaupnik. Kako pogosto pridejo ljudje k vam na pogovor, pa tu ne mislim na spovednico? Pridejo tudi ateisti?

Še pridejo. Tudi ateisti so že bili. Pridejo z vsakodnevnimi težavami, službenimi. Prav bi bilo, če bi prišli večkrat, zlasti pari, ki se znajdejo v krizi, in bi se pogovorili, kot se pogovorimo ob pripravi na zakon. Ljudje premalo rešujejo probleme s pogovori, da bi zopet našli skupni jezik. Samo prepir in takoj akcija, ločitev, ni strpnosti.

Kaj ste počeli v času karantene, ko ni bilo bogoslužja? Nekateri duhovniki so maševali v praznih cerkvah. Kaj menite o tem? 

Gotovo ni bilo lahko. Mene osebno ni preveč prizadelo, ker sem upal, da bo cerkev spet obiskana. To so pač izredne razmere. Če je prepoved, je prepoved. Čas sem zapolnil z delom v pisarni, z urejanjem kronike, predvsem pa z molitvijo in delom na svojem vrtu.

Kako gledate na trenutne ukrepe? Potrebno je nositi maske, druži se lahko do deset ljudi, zbiranje pri svetih mašah pa je izvzeto.

Cerkve so velike in  je mogoče zagotoviti zadosten razmak. Če so doma skupaj, so lahko družine skupaj tudi v cerkvi. Držimo se navodil. Ko je bilo najstrožje, smo imeli vsako drugo klop »zaprto«, obvezno je bilo nošenje mask in razkuževanje ob prihodu ter odhodu. Tudi v oznanilu sem napisal, naj se ljudje držijo vladnih predpisov.

Kako preživljate prosti čas?

Najrajši ga preživljam na vrtu.

Kdo je Bog? Kako ga doživlja Jože Turinek osebno?

Bog je vedno čudovit pojem. Bog je tisti, od katerega človek vse prejema. Vedno ga gledam v ljubem soncu, v čudovitih zvezdah, v svojih rožicah, ki so tako lepe, v čebeli, ki tako pridno hodi naokrog in nabira po navodilu svojega Stvarnika. In v ljudeh.

S katerimi prošnjami se trenutno obračate nanj?

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. To je moje najpogostejše obračanje k Bogu. Pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja.

Kateri je vaš svetnik, komu se priporočate?

Sveti Jožef. Sveti Jožef, varuh moj, bodi vedno ti z menoj.

Pa končajva nekoliko hudomušno. Vedno me je zanimalo, zakaj večina duhovnikov z leti postane plešasta. Tudi vaša fotografija z nove maše priča o nekoč bujnem lasišču. Kaj se zgodi z leti?

To je po naravni poti. Ko sem prišel na Vransko, sem imel še bujne lase. Leta 2003 sem imel še naravno obarvane. Ko pa smo začeli graditi Naš dom, praktično iz nič, se je pa začelo. Drugače naš rod ni nagnjen k plešavosti. Na splošno pa je to morda izraz študija, sedenja v pisarni, na soncu duhovniki res nismo veliko.  

Tanja Goropevšek