Sem pa že nagruntala, da me Kislica pokliče v poletni vročini. Sila slikovita je njena pot do vrha. Sladka Kislica ji rečem. Cukr od gore je. Na tretjine jo imam razdelano. Če štartam z Belega potoka, sem v prvi tretjini nagrajena za senčni in vodnat svet. Potoček, plezalna stena z Marijinim kipcem in že me štajgast vzpon pripelje do slapa, ki je vselej vreden minutk postanka. Vsakič ima drugačen tok in moč, pozimi miruje, ujet v led. V drugi tretjini navdihujejo visoke ravne bukve in tiste zelene barve, ki je ni med slikarskimi. Sledi grebenska pot v nadaljevanju, celo simpl klopca – deska med debli –  se ponudi. Tu se tudi odpre pogled. Zadnji del je s koreninami prepleten in s skalami okrašen. Korenine kljubujejo že desetletja vsem razmeram in milijonom korakov ... in zmeraj očarajo. Nikoli ne ostanejo nefotografirane. Simbolizirajo povezanost, združenost, pripadnost, danost, vztrajnost. Kot vezi v življenju; tiste, ki kljub preprekam, razdaljam, spremembam, času ohranijo živost. Skale pred zaključnim vzponom poskrbijo za filing, da se bližaš skoraj tisočaku. Brez pomoči rok tukaj ne gre. Vrh je svojstven, skalnat, z nekaj klopcami, vpisno skrinjico in z razgledom daleč naokoli. Ko še Kislica ni bila odkrita za zunanji svet, pred časom koronavirusa, je v poletnem miru tu gor živelo kraljestvo modrasa. Najverjetneje sta se g. in ga. Modras odselila, prehrupno in preveč gužvasto je postalo zanju. Dvakrat od nešteto obiskov sem pa le imela čast biti v njuni družbi.

Stolpnik me zvabi pozimi, v zgodnji pomladi in pozni jeseni. Bolj odprt je, svetel, več sonca ima zame in stolp za sladico. V prazničnem času tudi okrašeno smrečico. Pred trekingom v Nepalu je bil moja domača naloga; dvakrat na teden kondicijski trening za hiter višinski šus. Izhodišče so pravljične Črešnjice, ljubka vasica s cerkvijo in razgledom na Ojstrico, Planjavo in Grintovec. Tu so doma mega sončni zahodi. Ognjeno ozadje in silhueta Zasavskega hribovja. Noro, ko to doživiš. V zimski idili je Stolpnik veličasten. Delati gaz pod modrim nebom. Dve uri užitka dobiš! Tudi pri minus 18 smo z ekipo že gor lezle in prilezle. Specialk nič ne ustavi. Strmina pa vedno zakuri telo, tudi ko solo rinem v ta breg. 1012 m plus 25 pa je tudi krasna priložnost za skok s penino v novo leto. Morda bo letos za V&J tako že tretjič. Stolpnik vsekakor ima svoj čar. Danes me je pocukal prvi sneg, frišno in čisto ozračje. Drobno pobeljena pot, brezvetrje na stolpu in sonce z meglicami v dolinah, nagrada dneva rečem temu. In prava paša za oči ter balzam za dušo. Kot je bila med tednom Kislica tik pred prihodom mokre fronte. Obe hišni gori sta vredni ponovitve in obe človeka nagradita. Obe pa naš domek varujeta in obvarujeta pred hudimi urami, kot zaščitna zavesa sta, ki se zastre, ko vreme nagaja.

Tekst in foto: Valerija Jakop