Nogomet se ne odvija vselej na angleški travici. Ali na asfaltirani površini. Že več kot četrt stoletja se špila na zelenici v objemu gora, na Korošici. Da sodeluješ na tem nogometnem turnirju, za predigro najprej opraviš skoraj dveurni vzpon. S Podvežaka na tisoč osemsto osem metrov visoko. Mišice se ravno prav ogrejejo, ko sledi borba za odličje.

Svojo ljubezen do žoge kaže na tem najvišje ležečem igrišču tudi naše športno društvo ŠD Mali Pariz. Fantje so že tretje leto del gorsko-nogometne zgodbe. Pomemben del: pridejo, odbrcajo, odnesejo pokal. Njihov ekipni duh je vzor sodelovanja. Predanost, energija, znanje, spoštovanje, organizacija, vztrajnost, moč. Vse to prinese rezultat. ZMAGOSLAVJE. Kot predlani. Sobota je že v drugo dan D, prvo mesto se odkotali v Novo Cerkev.

Nogomet se tako že desetletja igra v mojem življenju, vsakdanu. Razumem moževo strast do okroglega usnja. Podpiram ga v idejah in spremljam na tekmah. In perem drese. Prav luštno pa lahko enkrat na leto fuzbal skombiniram s svojo ljubeznijo do gora. Takrat sem v dvojni vlogi, navijačica in hribolazka. Zadovoljna se zvečer oba vračava v dolino. Vsak s svojim dosežkom. Zlata Ojstrica in zlati pokal. Bravo, fantje! Le tako naprej.

Tekst in foto: Valerija Jakop