Danes jo občutim zeleno, olistano in poletno toplo. Doživljam jo v družbi razigranih, več kot štiridesetih parov mladih nožic, ki strumno in pogumno korakajo iz smeri Gozda na Kriško goro. Kdor je tu že stopal, ve, da je teren ves čas gor postavljen. Takoj za cerkvico je treba ugrizniti v hrib. Štajga ne popusti do cilja, le klopce različnih imen vmes ponujajo možnost time-outa.

Gozdiček nam daje senco. Ko omenimo veter, nas ta poboža. Grla zalivamo po požirkih, malico pospravimo pred začetkom pohoda. Korenine pravilno prestopamo, pozdravljamo mimohodnike, držimo se desnega pravila in se oziramo za markacijami. Vzpon laže premagujemo, ker vemo, da nas na vrhu čaka kosilo in gugalnica z razgledom.

Otroci dahnejo "Uauuuu, kam se vidi!" ko stopimo iz gozdnega špalirja pred kočo. "Uauuu, kak gušt," s polnimi usti in kimanjem hvalimo testenine, zeliščni čaj in štrukeljčke. "Sedi, odlično pet!"

Gugalnica nas vse, tudi najbolj velike, zaziba tja proti Šmarni gori in prestolnici. Guganje ob žvrgoljenju ptic pod temi krošnjami in s pogledom na gorenjska mesteca ima pomirjujoč, meditativen učinek. Nikomur se nikamor ne mudi.

Pri zastavi soglasno zadoni Kekčeva pesem. Ruzake gor in ajdi v dolino. Vračamo se po drugi strmini, lovski ali tako imenovani pastirski poti. Tokrat se oziramo k najvišjemu stricu, Triglavu, še bolj natančno pa gledamo pod noge. Učimo se hoditi med kamni, skalami, listju, po ozki stezi, postavljamo noge v pravilen položaj. Tako se urimo za nove in še težje pristope. Dobra volja je z nami, četudi kdo za hip obstane/posedi na zadnji plati.

Energije imajo planinčki za izvoz. Na igralih v gozdu še plezajo kot pajki, tečejo, skačejo. Najmlajši žarijo, ko kot spominek pritrdijo žig v planinsko knjižico. Ni skrbi za prihodnost, planinski podmladek je tu!

Šofer nas mojstrsko odpelje še v dolino mimo ožin in ovinkov na hitro cesto ter skozi tunele pred našo šolo. Aplavz je nagrada vsem nam: za dober zaključek planinskega leta, za super krožno turo, za nove načrte v prihodnje leto.

Gugalnica z razgledom je kul! Kriška je kul! Mi smo kul! Verjamem, da naslednjič planinčki na gugico posedejo še starše! Navdušenje je mega.

Tekst in foto: Valerija Jakop