Zunaj vojniške stanovanjske soseske, že nad Sv. Marijo, okrepljena temna dimna zavesa prestreza nebo. Neizbežni nalivi. Tudi to poročajo pri poročilih in še, da bodo nalivi često podkrepljeni s točo. Seveda le ta preseneti že zvečer. Narava spet pokaže zobe. Vsako leto je vidna kaka korenina več, ki bode v nebo, pa tudi večerna ujma veje zlepa med bobovci ta rezek glas. Bojda ta nosi celo prah savan s peščenega bazena Tunizije. 

S strani slaščičarne nasproti vojniške lekarne, kjer je "ohladitveni pas", me prehiti v lahnem drncu švic. To le v roku pet minut; enako doma, enako zunaj, tako da si še bolj izžet po rumpunč kepici.

Marjan ima sol, Marjan ima morje in igre s kolesom. Dva tedna vrti pedala s Pozejdonom, ki mu diha za ovratnik. Bržčas mu odreže svežina in razširi krila misel na vožnjo v le njemu znane odročne kraje s kolesom.

Ta dva tedna bova pa "drilala" in vsak na svoji koži opravljala dobro termično obdelavo. On na svojem, jaz pa malo bolj na celini drživa ta čas v pulzirajoči liniji enostavne treninge. Od tu do obzorja. Meni se je že končalo prvenstvo v squashu. On pa je dobil pismo namere za prijavo na veteransko prvenstvo z začetkom jeseni.

Vzporedno vsem poletnim prevalom naše narave in ljudskega življa, tole tazadnje ne zastane niti za dih. Obratno. Vsak tak, ki že zmore sam fizično iti na hladno, le njegova glava hlepi po zavestnem vdihu, doživljaju. Korak v pravo smer. Bi rekli ali tudi naredili?  

Na kavču, ob kavi je ta čas pričakovanje za vse ponočnjake malodane na trnih. Kot orli zremo z lakomnimi očmi za izplen po 40 minut srečanja in zabijanja žoge.

Znamo sebe in druge podžgati v dosežku, četudi ni pričakovane medalje?

Konec julija in na začetku avgusta sem spremljal (in tudi 10 % slovenskih ekranov je svetilo) to pot stisnjenih pesti. Menjavali smo dan za noč, noč za dan. Vse zapovrstjo, ekipa je kovala katano tokijskega samuraja vse od C skupine do B finala olimpijskih iger. Reprezentanca v košarki, ki ta čas bije boj v deželi vzhajajočega sonca, opravi ples proti svojemu svodu vse do zadnjega dne.

Močno in lepo je videti, kako kotaleči se kamen vali vse pred sabo. Prvič od prvih iger je toliko bolj presenetljiva tolikšna mera ponosa ob četrtem mestu naših. Četrto mesto je skozi prizmo nepopustljivosti, mladostnega žara, zbranega v teku za vsako žogo, po tuje in naše, oboje, zlate barve. Ni ravno slovensko. Premikanje k zmagi srčne kulture je kot nalašč ravnalka časov, kjer se togi sistemi stežka sklanjajo pod vetrovno vetrnico sprememb. Naključje ali vrlina usode? Vsak ima po svoje dober odgovor. Srčna rdečkasta pa je enaka zlati.

Štefan Zabret