Še pred epidemijo si zaključil s tekmami športnega plezanja Vzhodne lige in to s prvim mestom na domačem terenu. Kako podoživljaš to tekmo? Katero tekmo imaš prav posebej v spominu?

Letos sem se med tekmami Vzhodne lige udeležil le domače tekme v Vojniku, ki se mi vsako leto močno vtisne v spomin zaradi domačega terena in domače publike. Tokrat še posebej, saj sem obe smeri preplezal do vrha in se uvrstil na prvo mesto. Sicer pa mi je najbolj ostalo v spominu državno prvenstvo v balvanih v Kamniku, kjer sem zaradi poškodbe gležnja na tekmi za las zgrešil finale.

Kakšni so tvoji tekmovalni načrti? Boš še tekmoval v Vzhodni ligi?

Z Vzhodno ligo sem končal že predlani, ker mi je jemala preveč časa za ostale pomembnejše tekme. Glavni cilji so mi tekme državnega prvenstva, kakšna mednarodna tekma, npr. Alpe Adria liga, in razni plezalni spektakli, kot sta Adidas rock star, Triglav the rock idr.

Je tvoj cilj tudi reprezentanca?

Kot sem že omenil sem se pred dvema letoma začel ukvarjati bolj z državnim prvenstvom. Na vsaki tekmi državnega prvenstva bi se rad uvrstil med prvo peterico. Med drugim je moj cilj tudi državna reprezentanca in v skali preplezana smer težavnosti z oceno 8b+.

Kako je videti eden tvojih običajnih treningov, kaj vse je vključeno v trening in kaj te motivira?

Po začetnem pol urnem ogrevanju imamo po navadi vaje za moč telesa, nato se ogrejemo še na steni s prečkami in lažjimi smermi, sledi trening plezanja. Načeloma imamo v Vojniku treninge vzdržljivosti in včasih vzdržljivosti v moči. Če imamo trening na nižji, balvanski steni, nam trener določa balvane (probleme), namenjene treningu moči. Na koncu vsakega treninga imamo vaje za moč rok in telesa ter raztezanje. Pri tem me najbolj motivirajo moj trener, soplezalci in družina, želja po boljših rezultatih na tekmah in osvajanje novih izzivov. Zagon mi dajejo tudi svetovno znani in uspešni plezalci. V času karantene sem doma treniral predvsem vaje za moč, gibljivost in moč prstov na posebni deski za visenje. Trener mi je naredil trening plan po katerem sem treniral.

Plezalna stena v telovadnici OŠ Vojnik velja za eno boljših v Vzhodni ligi. Kakšne, meniš, so razmere za izvajanje kakovostnih treningov v Sloveniji in posebej v tvojem domačem kraju, Vojniku?

Res je ena najboljših sten na vzhodu  za težavnostno plezanje, tekme v Vojniku pa slovijo kot najboljše organizirane. V Sloveniji se pogoji za treniranje športnega plezanja vsako leto izboljšujejo, a se mi zdi, da je vzhodna Slovenija malo v zaostanku, saj so za kakovostne treninge potrebne predvsem nizke balvanske stene, ki jih je na vzhodu zelo malo in so zelo slabe kakovosti.

Mislim da, je v Vojniku stena odlična za rekreativce, začetnike in tekmovalce. Za tiste, ki se udeležujejo večjih tekmovanj, pa je stena manj uporabna in zato imamo treninge v Vojniku le enkrat do dvakrat na teden. Treniramo tudi v Slovenskih Konjicah in na OŠ Lava, pogosto pa hodimo v plezalne centre v Maribor, Ljubljano in Avstrijo.

Obiskuješ športni oddelek I. gimnazije v Celju, ki velja za precej zahtevno gimnazijo. Kako usklajuješ šport in šolske obveznosti? Kaj poleg plezanja še rad počneš?

Ja, res je šola precej težka, a je športni oddelek zelo dobro prilagojen v smislu urnika, profesorjev, možnosti treninga na šoli med poukom in podobno. Meni je šola zelo všeč. Čeprav sem imel v prvem letniku nekaj težav, sem se zdaj že navadil na urnik in lahko normalno treniram. V prostem času tudi rad kolesarim, smučam, hodim v gore, večinoma pa vedno tudi prosti čas izkoristim za plezanje.

Tudi tvoj oče, predsednik vojniškega Športnega društva Pajki, je navdušen športni plezalec. Kako je plezati v družbi z očetom, ali kdaj tudi pomerita svoje plezalne moči?

Res je. Oče je bil prvi, ki mi je pokazal plezalni svet in me navdušil zanj. Ker sem imel vedno priložnost in vzgled, sem to seveda izkoristil. Videl sem očeta kako pleza in hotel biti kot on. Največji plus tega, da on pleza, je to, da imam vedno varovalca, on pa soplezalca ter zagotovljene počitnice na plezalnih destinacijah, kot so Primorska, Sardinja, Kalimnos, Avstrija, Češka, Makedonija. Skupaj večinoma plezava v naravnih stenah in balvanih, saj je to čar plezanja. Oče je zelo tekmovalen, zato ima vsakič, ko greva plezat, cilj, da me premaga, a mu to že kakšno leto in pol ne uspeva.

Rekel si, da je plezanje v naravnih stenah čar plezanja. Kaj te navdušuje pri plezanju v naravi in kje najpogosteje plezaš? Si tudi v naravi uspel preplezati kakšno težjo smer?

Ko sem v skali mi je najbolj všeč to, da vsakič, ko plezaš smer, najdeš nov način, da splezaš do vrha – najdeš nov stopek, oprimek, gib. Je tudi bolj adrenalinsko in bolj sproščujoče, saj se umakneš od zunanjega sveta, pa tudi smeri v skali so bolj priznane in več štejejo. Največ plezam v bližnjih plezališčih Kotečnik, Čreta in balvane na Pohorju. Moji priljubljeni slovenski plezališči sta Kotečnik in Mišja Peč, kjer sem splezal svojo najljubšo in najtežjo smer Corto 8a.

Kakšno spodbudno besedo imaš za mlajše športne plezalce oziroma vse mlade športne navdušence?

Vztrajajte pri svojih ciljih. Če vam spodleti, nič zato, vstanite in pojdite dalje, tudi najboljšim se zgodi. Vsak neuspeh je pot do uspeha.

V Športnem društvu Pajki so še mnogi drugi uspešni mladi plezalci, ki na tekmah dosegajo številne odlične rezultate. Nekaj dosežkov tekme Vzhodne lige v Vojniku:

David Pintarič, 1. mesto, kadeti absolutno

Tjaša Arih, 2. mesto, starejše deklice B-skupina

Janej Kotar Tominšek, 3. mesto, starejši dečki absolutno

Jakob Zimšek, 4. mesto, starejši dečki absolutno

Nik Sevnik, 4. mesto, mlajši dečki absolutno

Mark Šalamon, 5. mesto, starejši cicibani absolutno

Ula Flis, 5. mesto, mlajše deklice B-skupina

Niki Kračun, 5. mesto, mlajše deklice B-skupina

Lev Vinkšel, 8. mesto, starejši cicibani B-skupina

Gal Bedrač, 8. mesto, starejši dečki absolutno

Tara Kmet, 9. mesto, starejše cicibanke B-skupina