Ljudje, ki smo vzgojeni v neke normalne osebe, imamo nekaj svetinj, ki nam veliko pomenijo in jih spoštujemo. Ena od teh svetinj so starši, tudi potem, ko odidejo v večnost in njihova utrujena telesa ponesemo k večnemu počitku. Grob je zame sveta stvar. Ker je tako in ker imam na očeta lepe spomine, njegov grob v Vojniku tudi redno urejam. Za rojstni dan sem mu nasadila na gredico novo cvetje. Hodila sem ga zalivat in z veseljem opazovala, da ima tudi letos oče lepo urejen grob. Ko pa sem v soboto, 29. 5., prišla do groba, sem mislila, da ne vidim prav. Mislila sem, da mi bo srce odpovedalo. Nekaj časa sploh nisem mogla verjeti, da se kaj takega lahko naredi. Namesto rožic so z groba zevale jamice. Vse rože je nekdo pokradel in jih odnesel bogve kam. Izvedela sem, da moje rože niso osamljen primer, ampak je izginilo več cvetja tudi z drugih grobov. Nekateri tedensko ostajajo brez cvetja ali malo boljših sveč.

Sprašujem se, ali tisti, ki to počnejo, nimajo nobene vesti. Ali se ne zavedajo, da povzročajo trpljenje svojcem pokopanih, da jim povzročajo bolečino, poleg tega pa stroške. Kaj počnejo z rožami? Ali jih ponovno prodajo, ali jih nasadijo na grobove svojih sorodnikov?! Kar koli že, njihovo početje je zelo izprijeno, enostavno pokvarjeno. En nepošten evro uniči tisoč poštenih. Tega se verjetno ne zavedajo. In ne zavedajo se, da bodo enkrat zagotovo odgovarjali za svoja pokvarjena dejanja.  

Štefka Hudej