Naše gore imajo nekaj neustavljivo lepega; vedno znova se vračam tja že desetletje. Tudi iste poti niso zame nikoli iste. Vselej gre za nova občutja, nova doživljanja, nova spoznanja, nove vtise, nove razglede. Vsak vrh ima svojo zgodbo in svojo lepoto. Ko sem del njih, se čutim polno, popolno, svobodno, močno, tam zgoraj živim in sem lahko resnično jaz. Pa vendar, nekaj, kar je oddaljeno in daleč stran, je še bolj mikavno, vzbuja domišljijo. V meni je tlela skrita želja, ki je glasno sploh nisem upala ubesediti. Močno me je privlačila Himalaja. Nepal. Srčno sem upala, da mi bo nekega dne dano spoznati njegov svet. Da se bova srečala, ko bo prišel najin čas.

V življenju si zastavimo cilje, poti in potem stremimo k njihovi uresničitvi. Celo verjamemo, da se nekaj zgodi, če si to dovolj močno želimo. Z leti vse bolj živim v prepričanju, da se vse zgodi z namenom. Da je res že v naših koreninah zapisano, kaj nam je dano in v katero smer bomo hodili.

Zgodil se mi je Nepal. Natanko dve leti je od takrat. V meni še z enako strastjo gori in je pustil veliko sled.

Kaj sem o Nepalu vedela, preden sem ga doživela? Da je to dežela najvišjih gora sveta, ki neustavljivo privlači alpiniste že desetletja, da tam preizkušajo svoje meje in meje mogočega. Da je zadnji dom marsikaterega, tudi  Tomaža Humarja (obiskala sem njegovo obeležje). Da je dežela Bude, menihov in kičasto lepih templjev. Da je Nepal dežela pisanih molilnih zastavic. Vedela sem, da si vsaj enkrat želim biti tam, v objemu teh veličastnih gora. Verjela sem, da je Nepal zemeljski raj. Zdaj, ko sem Nepal začutila, vem, da je Nepal veliko več kot vse to.

Nepal je dežela nasmejanih in srčnih ljudi, ki ti dajo več, kot imajo sami. Ljudje tam cenijo podarjeno in to sprejemajo z veliko hvaležnostjo. Kljub težkim razmeram vztrajajo in ne obupajo. Nepal je dežela, kjer se čas ustavi in ti se ustaviš z njim. Je dežela smrkavih, umazanih, ušivih, prijaznih, navihanih, sr(e)čnih otrok, ki si delijo stvari iz ust v usta. 

Nepal je dežela kamnitih hiš, za katere se zdi, da so že tristo let takšne, predvsem pa, da bodo takšne še toliko let ostale. Nepal je dežela, kamor se vračaš, ko ga enkrat doživiš. Predvsem pa je Nepal drug svet, a še vedno isti planet. Zato sem takrat tam nehala pričakovati, temveč sprejemati; nehala obsojati in se čuditi, temveč sem skušala razumeti. Tam je druga filozofija, druga dimenzija časa in prostora. Marsikaj je tam drugače kot doma. Narava je drugačna. Drugačna, kot si je vajen in jo pričakuješ. Najvišji vrhovi niso dosegljivi niti niso za ovinkom, do tja vodi dolga in naporna cesta. Cesta skozi gozdove, kjer bi lahko srečal Tarzana ali Dorotejo iz Oza; cesta mimo velikanskih praproti, bambusovih nasadov, rododendronovih gozdov, in mimo velikanskih bonsajem podobnim dreves. Cesta po snegu in ledu, kamnih in skalah, mimo pločevinastih hiš, pokritih s folijo. Cesta po prahu in blatu, kjer se vijejo kolone mul, obteženih s tovorom, ali pa težek tovor nosijo mlada telesa. Pot vodi po visečih in zibajočih mostovih nad deročimi rekami, mimo vojaških postojank z bodečo žico, oboroženih vojakov in kjer se za hip počutiš kot v filmskem kadru sredi Vietnama. Stezice pripeljejo do modrega encijana in planik, kjer se spomini na dom prebudijo in sprožijo srčno bolečino. Tedne in tedne hodiš, počasi, saj zaradi višine hitro ne gre. Hodiš visoko, do najvišjih svetih jezer, skoraj tja do nebes. Ko drobiš korake, spoznaš bridko resnico, da narava tam nima take vrednosti, kot si jo zasluži. Mit o zemeljskih nebesih se razblini. A ostaneš zvest sebi in svojim načelom ter verjameš, da z zgledom učiš, da se mišljenje, tudi če počasi, lahko spremeni. 

Nepal ima svoj čar. To so njegovi ljudje. In tista skromnost in preprostost, ki vladata v majhnih vasicah, stran od norije in civilizacije. Nepal imam rada. Zlezel mi je v kri. Tja se bom zagotovo še vrnila. A nikjer moje srce ne bije tako uglašeno kot v domačih gorah. Pri nas gozd diši, šelestenje in šumenje listja mi pomirjata glavo, barve mi sproščajo oči. Skale dihajo z menoj in čutijo moj srčni utrip. Dajejo mi varnost, toploto, v vročini potreben hlad. Vsak vrh je lahko moj, a zavedam se, da sem tam le na obisku, v tem kraljestvu kozorogov in gorskega cvetja. Hvaležna sem, da mi je dano ta svet doživljati. To je naša zelena dežela. Slovenija je biser. 

Pot v daljne dežele res odpira obzorja in nas bogati. Z vsako popotniško izkušnjo je v meni vse bolj živo zavedanje, da sem doma v najlepši deželi sveta.

Tekst in foto: Valerija Jakop