Največji začetni izziv, ki me je potisnil iz cone udobja, je bil iskanje novih prijateljev oziroma družbe, saj sem bil edini Slovenec in mi druga, razen samevanja, tako ni preostalo. Na srečo je bilo že takoj na začetku organiziranih veliko srečanj, kamor so povabljeni vsi študenti Erasmusa z namenom, da se spoznajo in povežejo, kar precej olajša iskanje družbe. Zame osebno je bila ta izkušnja izredno koristna, saj sem se moral podati v neznano, hkrati pa komunicirati tako v nemščini kot angleščini, kar je bil na začetku precejšen izziv, kaj hitro pa mi je to prišlo v navado in sem brez težav povedal vse, kar sem želel. Opazil sem precejšnje izboljšanje izgovorjave v angleščini, prav tako pa sem obogatil svoj besedni zaklad tako angleškega kot nemškega jezika.
Imel sem srečo, saj sem že na prvem dogodku spoznal skupino ljudi, s katerimi sem ostal nerazdružljiv do konca izmenjave in s katerimi sem preživel najlepše trenutke izmenjave. Skupaj smo se odpravili na veliko lepih izletov po Nemčiji, pa tudi v sosednjo Nizozemsko, natančneje v Amsterdam. Vsak izlet je bil nekaj posebnega in na vsakem izletu se je naši skupini pridružil kak nov član, ki smo ga sprejeli z odprtimi rokami. Presenetilo me je, kako so ljudje, ki se udeležijo izmenjave, odprti in sprejemajoči, veliko nasprotje tega, česar sem vajen doma in kar narekujejo razni stereotipi držav. Tukaj smo bili vsi nasmejani, zgovorni, predvsem pa pripravljeni pomagati in prispevati k temu, da je bil čas, ki smo ga preživeli skupaj najlepši.
Četudi smo bili iz različnih univerz in razkropljeni po vsem Aachnu, smo skupaj preživeli skoraj vsak dan. Raziskovali smo skrite kotičke Aachna, se udeleževali raznih dogodkov, še največ časa pa smo prebili v sobi, imenovani »media room«, ki se je nahajala v kleti enega izmed študentskih domov. Tam smo neutrudno igrali biljard, mučili svoje glasilke na karaokah, predvsem pa skozi resne in malo manj resne pogovore tkali vezi, ki jih bo težko predreti. Postali smo družina, ki se je skupaj smejala, pritoževala ter na koncu, ob času odhoda, neutolažljivo jokala.
Da pa ne bom zapostavil študijskega dela izmenjave, naj mu namenim nekaj besed. Na začetku sem naletel na nekaj težav, saj se predmeti, ki bi se morali izvajati, žal niso, kar je pomenilo, da sem moral poiskati alternativo oziroma druge predmete, ki pa se mi priznajo šele v tretjem letniku in ne v drugem, kot je bilo sprva načrtovano. Nisem imel druge izbire, kot da se z nastalim položajem sprijaznim, zato sem se študija lotil z veliko vnemo in zanimanjem. Najbolj so me presenetili profesorji, saj jih je velika večina delala v velikih, priznanih podjetjih, kot so Amazon, Porsche, in so zato imeli velik nabor izkušenj, ki so jih delili z nami. Prav zato so bila predavanja precej bolj zanimiva, kot sem sprva pričakoval. Peljali so nas tudi na izlet do muzejev in do različnih elektrarn, kjer smo v praksi lahko spoznali, kar smo obravnavali pri predmetu. Največji izziv v študijskem procesu je bil, kljub predhodnemu znanju nemščine to, da je bilo nekatere besede zaradi narečja in strokovne naravnanosti težko razumeti, zato sem več časa porabil za prevajanje in utrjevanje predelane snovi. Na srečo so profesorji precej razumevajoči do študentov Erasmusa ter so se pripravljeni tudi malo prilagoditi, kar je meni osebno olajšalo celotno izkušnjo. Se pa veliko več zahteva pri preizkušanju znanja, torej izpitih, ki so bili precej bolj obsežni, kot sem tega vajen od matične fakultete in kot sem sam pričakoval. Ker sem vse izpite uspešno naredil, lahko zdaj rečem samo, konec dober, vse dobro.
Zdaj, ko sem še vedno pod vplivom vtisov izmenjave in gledam na pretekli semester, opažam, da sem od te izkušnje odnesel precej več, kot sem si kdaj upal pričakovati. Bil je precejšen korak v neznano, vendar korak, ki sem ga za lastno rast in razvoj moral narediti. Veliko sem se naučil sam o sebi, kako se znajdem v tuji državi in tuji kulturi, predvsem pa me je izmenjava naučila tega, da se moram znati zanesti nase in zaupati svojim odločitvam. Vedel sem, da bo to obdobje prineslo veliko novega, vendar si nisem mislil, da mi bo na neki način spremenilo pogled na življenje. Domov se je bilo skoraj tako težko vrniti, kot je bilo na začetku oditi, saj sem tokrat ponovno za sabo pustil družino. Tokrat so bili ta družina prijatelji, ki so me spremljali skozi izmenjavo in s katerimi sem delil smeh, solze, neprespane noči in neverjetne dogodivščine. Spoznal sem, da lahko ljudi začutiš in se močno povežeš, četudi z njimi ne deliš skupnega jezika, navad in na koncu koncev okolja. Prav naše razlike so nas povezale in menim, da nas bodo združevale tudi v prihodnjih letih, ko bodo naša srečanja redkejša, a zato nič manj pričakovana in vesela. Težko je vsa doživetja tega obdobja strniti v en članek, a upam, da ste skozi zapisano dobili vsaj približen občutek o tem, kaj lahko izmenjava posamezniku da in zakaj se je vredno podati v neznano, četudi nas je tega neizmerno strah. In še za konec, doživeta izkušnja Erasmusa mi pomeni dokaz, da si meje postavimo sami ter da se nam za obzidjem znanega okolja odpira nov svet, ki si ga moramo le upati doživeti.
Tekst in foto: Gorazd Stolec
