Logo MojaObčina.si
DANES
13°C
7°C
JUTRI
19°C
6°C
Oceni objavo

1, 2, 3, na izmenjavo se mi mudi!

Nemščina me spremljala že od malih nog, saj sem se nemških besed preko risank učil skoraj hkrati kot svojega maternega jezika. Prav zato so bile nemško govoreče države zame kot obljubljena dežela, kamor sem si vedno želel na več kot le nekajdnevni izlet. Svojo srečo sem poskusil s prijavo na FH Aachen, ki je do takrat sicer nisem kaj dobro poznal. Zdaj vem, da je bila ta odločitev odlična, saj sem nehote pristal na eni izmed najboljših univerz za strojništvo v Nemčiji.

Čas odhoda je prišel hitro, skoraj prehitro. Misli so mi nenehno uhajale k novemu obdobju, ki me je čakalo, vendar sem se moral še malo zbrati in se »pregristi« čez zadnje študijske obveznosti zimskega semestra, kar je bil precejšnji izziv. Nekaj dni pred odhodom so se prikradli tudi tisti bolj negativni občutki, predvsem strah, kako bom to zmogel in ali mi bo težko, ko tako dolgo ne bom videl svoje družine. Tako hitro, kot so prišli, pa so občutki tudi pojenjali in zamenjalo jih je vznemirjenje pred odhodom v neznano. 

 

Moram priznati, da sem imel srečo, saj sem že na prvem dogodku spoznal skupino ljudi, s katerimi sem ostal nerazdružljiv do konca izmenjave in s katerimi sem preživel najlepše trenutke izmenjave. Četudi smo bili iz različnih univerz in razkropljeni po vsem Aachnu, smo skupaj preživeli skoraj vsak dan. Raziskovali smo skrite kotičke Aachna, se udeleževali raznih dogodkov, še največ časa pa smo prebili v sobi, imenovani »media room«, ki je bila v kleti enega izmed študentskih domov. Tam smo neutrudno igrali biljard, mučili svoje glasilke na karaokah, predvsem pa skozi resne in malo manj resne pogovore tkali vezi, ki jih bo težko predreti. Postali smo družina, ki se je skupaj smejala, pritoževala ter na koncu, ob času odhoda, neutolažljivo jokala. 

 

Da pa ne bom zapostavil študijskega dela izmenjave, naj nekaj besed namenim tudi temu. Najbolj so me presenetili profesorji, saj jih je velika večina delala v velikih, priznanih podjetjih, kot so Amazon, Porsche, in so zato imeli velik nabor izkušenj, ki so jih delili z nami. Prav zato so bila predavanja precej bolj zanimiva, kot sem sprva pričakoval. Peljali so nas tudi na izlet do muzejev in do različnih elektrarn, kjer smo v praksi lahko spoznali, kar smo obravnavali pri predmetu. Največji izziv v študijskem procesu je bil, kljub svojemu predhodnemu znanju nemščine, da je bilo nekatere besede zaradi narečja in strokovne naravnanosti težko razumeti, zato sem več časa porabil za prevajanje in utrjevanje predelane snovi. Veliko več zahtevajo pri preizkusih znanja, torej izpitih, ki so bili precej bolj obsežni, kot sem tega vajen od matične fakultete in kot sem pričakoval. Ker sem vse izpite uspešno naredil, lahko zdaj rečem samo: »Konec dober, vse dobro!«

 

Težko je vsa doživetja tega obdobja strniti v en članek, saj je izkušnja veliko več, kot lahko opišejo besede – je izkušnja, ki ti spremeni življenje. In še za konec, doživeta Erasmusova izmenjava mi pomeni dokaz, da si meje postavimo le mi sami ter da se nam za obzidjem znanega okolja odpira nov svet, ki si ga moramo le upati doživeti.

 

Tekst in foto: Gorazd Stolec

 

 

Oglejte si tudi