»Že ob večplastnem naslovu in temi tekmovanja nam mora biti jasno, da letos bolj kot kdaj koli prej ob pripravi na tekmovanje ne bomo uspeli vzpostaviti pristnega odnosa do knjige in do mladih tekmovalcev, če ne bo med delom NAJPREJ veselja do čudenja, čudežnosti pa tudi čudnosti vseh logičnih, nelogičnih, antilogičnih, POTIpatičnih in še kakšnih idej, inputov, ki bodo mlade bralce izzivali in samo na videz nezainteresiranega najstnika zasvojili in osvojili s fantastiko, nonsensom, logiko, neologizmi/arhaizmi … ter pripeljali do kritičnega odziva na prebrano (kar je višji ideal tekmovanja za Cankarjevo priznanje).« Tako so nas mentorje v letošnjem šolskem letu nagovorili pripravljavci Cankarjevega tekmovanja.

Letošnji osmošolci in devetošolci so brali dve knjigi: Lewis Carroll: Aličine dogodivščine v čudežni deželi (prevod Gitica Jakopin) in Evald Flisar: Alica v nori deželi (roman). V prvi bralec vstopi z Alico v čud(ež)n(i) svet podzemlja, kamor jo zvabi Beli zajček, ki jo spremlja skozi njeno potovanje po Čudežni deželi. Alica v nori deželi pa je fantastična pripoved, razdeljena na 20 poglavij ter spremno besedo PETRA POTERUNKOVIČA(!) Alica in njen stric Skočir po čudnem naključju potovanja pristaneta v deželi Poteruniji, deželi, ki je lahko ves svet od Ljubljane do Triglava, Karibov, Trinidada itn., deželi, ki propada/se ruši/podporni stebri niso dovolj … Bralca knjigi ne pustita ravnodušnega.

Cankarjevo tekmovanje je bilo, je in bo oblika spodbujanja in razvijanja branja zahtevnih besedil; besedil, ki jih ne berejo kar vsi otroci v razredu in ne le za spontani bralni užitek, ampak zato, da bi dokazali višje razvite zmožnosti branja in pisanja. Osvojiti zlato Cankarjevo priznanje je velik dosežek v slovenskem prostoru, sploh če ga osvoji učenka tako majhne šole, kot je OŠ Antona Bezenška Frankolovo, ki v osmem razredu šteje samo 16 učencev. Vsem tekmovalcem čestitamo.

Tekst: Marjana Šoš

Foto: Branko Dragar