Dnevi pred tem so bili oblačni in deževni. Tudi vremenska napoved ni bila obetavna. A smo vedeli. Če se tokrat ne povzpnemo na ta čudovit vrh, bomo morali pohod prestaviti na naslednje šolsko leto. Zato smo čakali do zadnjih minut. In vreme nam je ustreglo. Oblačno nebo nas je pospremilo do Šmartnega ob Paki, kamor nas je peljal kombi. Ko smo se zazrli proti vrhu, je bil ta zavit v meglice. Vendar nas to ni odvrnilo. Vse skupaj je le še bolj zavilo v neko čarobno, mistično pričakovanje. Ob vzponu smo se večkrat zazrli v dolino, da bi videli, kako visoko smo se povzpeli. Zahvaljujoč vsej vlagi smo na poti srečali kar nekaj ''pohodnikov'' – polžkov in močeradov. Vsak postanek smo izkoristili za raziskovanje narave. Vendar nam je pot šla dobro izpod nog. Po slabi uri in pol smo prispeli na vrh. Narava nas je obdarila s sončnimi žarki, ki so nagajivo kukali skozi oblake. Najprej je bila na vrsti zaslužena malica. Nato smo si ogledali cerkev, poslušali organista pri igranju in pokukali v podzemno svetišče. Ob spustu smo se ustavili na vzletišču padalcev, ki je hkrati razgledna točka. Ogledali smo si dolino pod nami in uživali v razgledu. Pot navzdol je bila lažja, zahvaljujoč tudi izpraznjenim nahrbtnikom.

Pohodniki iz Socke uživamo ob vzpenjanju na vrhove. Čas pa vedno izkoristimo tudi za medvrstniško druženje.

Tekst in foto: Sabina Skok