Planinci so nestrpno pričakovali dan, ko smo se odpravili na nočni pohod. Ob 16. uri smo se odpravili izpred šole v Socki. Po previdni hoji ob robu glavne ceste smo prišli do mostička, kjer smo prečkali reko Hudinjo. Nato je hoja postala bolj brezskrbna in sproščena. Med vzponom smo uživali ob petju ptic in poznavanju znanilk pomladi. Sledenje markacijam, ki je bilo najbolj zanimivo najmlajšim pohodnikom, nas je pripeljalo do vrha. Nagrajeni smo bili s čudovitim razgledom. Prepričani smo bili, da ne more biti lepše, a smo se motili. V koči Športnega društva Socka smo zagledali luč in dim, ki se je vil iz dimnika. Malo zadržano smo se sprehodili do tja, nato pa ugotovili, da so člani športnega društva pripravili sprejem za nas. Pogostili so nas s čajem in prigrizki in nam nekaj časa nudili toplo zavetje. Medtem ko smo se greli, je zunaj že padla noč. Sedaj se je dogodivščina za nas šele začela. Prižgali smo svetilke in se napotili proti domu. Pogledali smo proti Celjski kotlini, ki nam je vzela dih. Tisoče bleščečih lučk je razsvetljevalo temo. Luči na Celjski koči so nas spominjale na Božičkovo pristajalno stezo. Pot v dolino so nam še polepšale številne živali, ki smo jih srečali ob poti: konji, srne in mlado jagnje. V večernih urah smo prispeli nazaj v Socko, kjer so nas čakali starši. Ta večer smo bili vsi utrujeni, polni vtisov in hvaležni. Hvaležni naravi, ki smo jo lahko opazovali, prijateljem, s katerimi smo lahko poklepetali in Športnemu društvu Socka, ker smo se lahko okrepčali pri njih.

Tekst: Sabina Skok

Foto: Maja Kovačič