Razložila sem jim navodila projekta, kateri šolski predmet sem si izbrala, katero temo in so zamisli kar deževale. Ena izmed njih nas je popeljala kar do Celja. Raziskovali so, kako smo si ljudje v skupnosti različni. Drugačni. »Kje pa bi lahko spoznali drugačne otroke?« so vprašali. Pa smo jih poiskali. In celo obiskali. Poprosili smo Valerijo Jakop, ki je kot mobilna specialna pedagoginja zaposlena v OŠ Glazija, da nam pomaga. S tako velikim veseljem nam je uredila vse potrebno za obisk, da smo ji res hvaležni.

Nestrpno smo pričakovali ta dan. Se ga veselili, pa tudi bali. Učenci so imeli nešteto vprašanj. Gostil nas je 6. razred in njihova razredničarka Nika Wesenschegg. Z veseljem je odgovorila na vsa naša vprašanja. Velikodušno nam je razkazala šolo in pripravila delavnici. Imeli smo možnost videti tudi delo fizioterapevta in delovnih terapevtk, ploskali napredku njihovih varovancev in spoznali, koliko več napora vložijo v vsakdanje, samoumevne stvari. Učenci so se razdelili v mešane skupine, skupaj pekli mafine, sestavljali sadne ježke ter zabijali žeblje, navijali volno. Debatirali so o nogometu, Minecraftu in šolskih testih. Za zaključek so skupaj pripravili pojedino vsega, kar so napekli in pripravili. Želeli smo si, da se druženje še ne bi končalo. Zato smo jim v zahvalo zapeli pesmico in jih povabili, naj nam obisk vrnejo. Z obljubo, da se spet srečamo v pomladnih mesecih, smo se poslovili od novih prijateljev.

»Saj so taki kot mi! Njihova šola pa je še lepša od naše. Ste videli njihove likovne izdelke na stenah! Lepši so od naših!« so celo pot domov vzklikali petošolci. Spomini in razmišljanja o našem srečanju še vedno odmevajo. Mislim, da smo na dobri poti, da uresničimo svoj najpomembnejši cilj, učence pripraviti na sočutno življenje, skozi katerega bodo hodili odprtih misli in oči. Oni so, konec koncev, naša prihodnost.

Tekst in foto: Vesna Kotnik