Prikupna, nasmejana, optimistična. Takšen prvi vtis pusti na sogovorniku mlada Ditka Fidler. Po tem prvem vtisu bi človek težko napovedal, da se za prikupnostjo ne skriva krhko bitje, temveč ženska, ki je videla že veliko hudega, ki se dogaja po svetu, hkrati pa tudi veliko lepega. Pred njenimi očmi so ustrelili človeka, v enem najhujših obdobij je spala na drevesu med drevesnimi žabami in ostalimi manj prijetnimi sostanovalci, garala v kuhinji in pletla viseče mreže. Po drugi strani pa se zdaj dnevno sprehaja po eni zgodovinsko najlepših mest v Evropi, v španski Sevilli, in nadgrajuje znanje o Latinski Ameriki, eni njenih največjih ljubezni.

Decembra je magistrirala na univerzi v Sevilli, zdaj upa, da bo lahko dokončala še doktorat. Lepi časi, polni pričakovanj. Pred tem pa ni bilo tako. »V Ljubljani sem diplomirala in postala profesorica španščine in angleščine. Leta sem pošiljala prošnje. Postala sem že malo apatična. Rekla sem si, da je treba nekaj narediti. Našla sem spletno stran, na katero sem se prijavila kot prostovoljka za delo v tujini. Pol leta sem tako delala v Mehiki in Gvatemali,« pripoveduje.

In od tam izvirajo najbolj divji spomini. Še zdaleč ni namreč le učila otrok angleščine, kot si je predstavljala. Opravila so bila veliko bolj neobičajna. »Delala sem v hostelih, na shujševalni kliniki sem učila angleščino in izvajala terapije s konji, na severu Gvatemale, sredi ničesar, sem pletla viseče mreže,« opisuje. »Nerada rečem, da so ljudje nevarni, vendar … Ko si malo časa tam, vidiš, da gre za boj za preživetje. Ko vidijo, da si bel, vidijo samo denar. Povsod bi te »okrog prinesli«, sploh na tržnicah. Po drugi strani te, ko te bolje spoznajo, povabijo domov in ti postrežejo z najboljšim, kar premorejo. In ko so mi v skromni koči, sestavljeni iz pločevine, ponudili piščanca, sem opustila svoje devetletno vegetarijanstvo. Nisem imela srca zavrniti ponujenega. V veliko položajih imaš v sebi nekako nasprotujoča si čustva. Ko slišiš njihove zgodbe, denimo o tem, kako poskušajo iz Gvatemale priti v Združene države Amerike, kar ne moreš verjeti, kaj vse jih ob tem doleti. Posilstva, umori so na dnevnem redu. Kaj vse je potrebno, da sploh pridejo živi do tja. Potem jih pripeljejo tja, poberejo jim denar in jih izročijo naravnost v roke policistov, ki jih deportirajo nazaj ali strpajo v zapor.« Tudi sama je bila priča streljanju, v Mehiki je ostaja ujeta na terminalu, ker so policisti ravno lovili narkokartele, ki so ugrabljali avtobuse in jih zažigali. »Mislim, da sem dobila kar realno sliko Latinske Amerike. Ima lepo naravo, živali, barvitost! Ima pa tudi žalostno stran, ki je posledica še kar hudega mačizma in dejstva, da lahko ima vsak pištolo.«

Zadnje leto in pol je znova preživela v Sevilli, mestu, ki ga je spoznala že v času izmenjave študentov. V zgodovinskem mestu, kjer je najobsežnejši arhiv na temo koloniziranja Amerike. V mestu, ki slovi tudi po dobri hrani in zabavah. »A iskreno, zanje ni časa. Štipendije nimam, preživljam se le s prevajanjem mehiških telenovel za POP TV. Prevajam namreč lahko kjer koli. A raje malce 'stisnem' pri denarju in sem v Sevilli, kot da bi doma apatično čakala na službo. Vendarle imam tukaj sonce skoraj vsak dan v letu.«

Ko bo doktorirala (trenutno se za mesto za doktorat še bori), bo čas za pravo službo. Te najverjetneje v Sloveniji zanjo ne bo. »Za zdaj sanjam o literarnem prevajanju. A je težko priti zraven, če nimaš vez. Pri nas je namreč že nekaj uveljavljenih prevajalcev, ki so res dobri. Če bom prišla do doktorskega študija, imam možnost zaposlitve tudi na univerzi, čeprav v Španiji spet težko prideš zraven, v Sloveniji še manj, ker za to ni ravno zanimanja. Je pa ogromno možnosti za zaposlitve po praktično celi Latinski Ameriki. Glede na to, da sem vagabund, bomo videli, kaj bo. Lahko se zgodi tudi to,« napoveduje Ditka. Pa čeprav je slovenska resničnost v primerjavi z življenjem v nekaterih latinskoameriških državah, kljub splošnim nezadovoljstvom Slovencev, vseeno rajska. A ljubezen pač ne deluje po principu razuma, temveč jo poganja srce. Ditkino pa je že od prvega obiska Latinske Amerike zvesto prav slednji.

Rozmari Petek
Foto: osebni arhiv