Vojna na naših tleh se je začela z napadom Nemčije in njenih zaveznic na takratno Kraljevino Jugoslavijo na velikonočno jutro, 6. aprila 1941. V dneh, ki so sledili, so temne sile napovedovale uničenje našega naroda. Že 11. aprila 1941 je Vojnik zasedla nemška vojska in oblast je prevzel okupator. Prepovedali so slovenski jezik in zažigali slovenske knjige. V šolah, uradih in cerkvah se je smelo govoriti samo še nemško. Na vojniškem trgu so izginili slovenski napisi, odstranjeni in uničeni so bili slovenski simboli. Na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1941, so v Vojniku izvedli množično aretacijo zavednih Vojničanov in slovenske inteligence. Mnoge so zaprli v celjske zapore. Vojniške duhovnike in kaplane so izgnali na Hrvaško. Mnoge zavedne Vojničane so kasneje poslali v koncentracijska taborišča, številne mučili in jih postrelili v zaporih ter po moriščih širom naše države. Med hujše vojne zločine okupatorja na naših tleh sodijo tudi usmrtitve duševno bolnih, onemoglih in ostarelih ljudi.

9. junija 1941 so Nemci iz vojniške banovinske hiralnice odpeljali 92 oskrbovancev, ki so jih kasneje kruto usmrtili v plinskih celicah na gradu Hartheim v mestu Alkoven pri Linzu v Avstriji. Bili so žrtve SS-ovcev, nemških zdravnikov, nacističnega režima in zloglasnega evtanazijskega programa T4. Oskrbovanci so bili iz Vojnika v Avstrijo odpeljani s tremi avtobusi. Pri tem so odvažali tudi oskrbovance iz drugih sestrskih ustanov, in sicer iz Medloga pri Celju, Slovenskih Konjic, Muretincev pri Ptuju in Maribora. Spiske odvečnih oseb so pripravili nemški zdravniki programa T4 in SS-ovci že maja 1941. Vsi oskrbovanci so morali čez podroben zdravniški pregled. Znak v obliki križa ali znak v krogu v kartoteki oskrbovanca je pomenil smrt, vprašaj ali prazen krog pa življenje.

Na dan odhoda so tistim, ki so jim namenili smrt, na oblačila z barvo napisali prej omenjene znake. Ob zaskrbljenosti in protestu bolniškega osebja ob takšnem ravnanju nacistov so jim ti osorno odgovorili: ''Ne boste jih več videli!'' Nobenemu izmed oskrbovancev ni bilo dovoljeno vzeti s seboj svojih oblačil ali osebnih predmetov. Oskrbovanci so bili nervozni in mnogi se niso želeli vkrcati na avtobuse, kot bi čutili, da se jim ne bo zgodilo nič dobrega. Te so na avtobuse nagnali s silo. Med odpeljanimi oskrbovanci iz Vojnika je bilo 50 oseb ženskega spola in 42 oseb moškega spola. Najstarejša oseba ženskega spola je bila stara 78 let, najmlajša pa 12 let. Najstarejša oseba moškega spola je bila stara 81 let, najmlajša pa 11 let. Med žrtvami je bilo 8 mladoletnih oseb. Avtobusi z oskrbovanci so istega dne prispeli na železniško postajo v Špilje v Avstriji, nedaleč stran od meje med Spodnjo in Zgornjo Štajersko. Več kot 500 pacientov se je vkrcalo na poseben vlak nemških državnih železnic; odpeljali so jih na glavno železniško postajo v mesto Linz. Od tam so odšli na končno destinacijo – na grad Hartheim. V dneh, ki so sledili, so družine in svojci odpeljanih oskrbovancev prejeli obvestila o njihovi smrti, večinoma z datumi od 20. junija do 2. julija 1941. Mnoge družine pa niso prejele nobene informacije o odpeljanih svojcih. Med razlogi za smrt so na teh obvestilih Nemci lažno navajali različne neresnične vzroke smrti (kap, gripa, sepsa, pljučnica, vnetje srednjega ušesa in podobno). Trupla s plinom umorjenih žrtev so nato zažgali v krematoriju na gradu Hartheim.

Zloglasni Hitlerjev evtanazijski dekret je bil izdan oktobra 1939, datum zapisa pa je bil 1. septembra 1939, kar sovpada z začetkom vojne v Evropi, ko je Nemčija napadla Poljsko. Evtanazijski program se je imenoval ''T4'' oziroma ''Akcija T4''. Poimenovan je bil po neslavni ulici ''Tiergartenstrasse 4'' v Berlinu v Nemčiji, ki je nedaleč stran od živalskega vrta. Na tem naslovu je bila namreč vila, v kateri je bil sedež vodstva tega zloglasnega programa. Program je bil narejen z namenom eliminacije oziroma odstranitve življenja nevrednih ljudi (eliminacija eksistence mrtve teže). Eden izmed organizatorjev in vodij tega programa je bil tudi Hitlerjev osebni zdravnik dr. Karl Brandt. Grad Hartheim so nacisti izbrali za enega izmed šestih evtanazijskih oziroma usmrtitvenih centrov v tedanjem Rajhu; bil pa je edini, ki je bil lociran v Avstriji. Nemci so Avstrijo priključili k Rajhu 13. marca 1938. V 16 mesecih od maja 1940 do avgusta 1941 so na gradu Hartheim z ogljikovim monoksidom ali s smrtonosnimi injekcijami umorili 18.269 oseb. Med njimi je bilo okoli 12.000 zapornikov iz koncentracijskih taborišč Dachau in Mauthausen ter na stotine žensk, ki so bile leta 1944 poslane tja iz koncentracijskih taborišč Ravensbruck in Gosen. Samo junija in julija 1941 so usmrtili 2099 ljudi (junija 1941: 1364, julija 1941: 735). Skupno število umorjenih na gradu Hartheim danes ocenjujejo na 30.000.

Program ''T4'' je bil ustavljen s Hitlerjevim dekretom 24. avgusta 1941, in sicer po protestu katoliške cerkve, ki je takšnemu početju odločno nasprotovala. To pa ni ustavilo pobijanja nedolžnih žrtev, postalo je le bolj prikrito in manj sistematično. Decembra 1944 so grad zaprli in ga preuredili v sanatorij, pri tem pa zakrili in uničili vse dokaze o storjenih zločinih, ki so se dogajali v ustanovi. Po vojni so zgradbo preuredili v stanovanjski kompleks. Od leta 1969 je odprta za obiskovalce, danes pa je grad Hartheim spomenik, posvečen tisočem žrtev, ki so bile tam umorjene.

Ob 75. obletnici žalostnega dogodka, 10. junija 2016, je bila v bolnišnični kapeli postavljena tabla z vsemi imeni in priimki odpeljanih oskrbovancev. Tablo so uredile in postavile Psihiatrična bolnišnica Vojnik, Občina Vojnik in ZB za vrednote NOB Vojnik – Dobrna – KO Vojnik. Blagoslovila sta jo domači župnik Anton Perger in dekan Alojz Vicman iz Nove Cerkve. 17. junija letos je bila v parku PB Vojnik spominska slovesnost ob 81. obletnici spomina na odpeljane oskrbovance. Simbolično je bilo v parku pri stari bolnišnični poslovilni vežici posajenih devet dreves v njihov spomin.

Po abecednem vrstnem redu zapisani odpeljani oskrbovanci.

Oblikovano v OKVIRJU, MANJŠI TISK.

BAN ANDREJ,  BENC NIKO,  BENETEK FRANČIŠKA,  BREČKO MARTIN,  BRODNIK MARIJA,  BROJAN VIDA,  BRVAR HELENA. COLNER FRANC,  ČEBULAR ALOJZIJA,  ČEPL MARTIN,  DERŽEK FRANČIŠKA,  FLIS VIDA (mladoletna oseba)  FRISNIK JOŽEFA,  GRADIŠNIK IVANKA, GRAHEK NEŽA,  GRILC IVANKA, HAFNER ANA,  HATUNŠEK IVAN, HERCOG BARTOLOMEJ,  HICTALER TEREZIJA,  HLASTEC JOŽEFA, JAKETIČ FRANČIŠKA (mladoletna oseba), JEGLIČ LEOPOLD, JERMAN LEOPOLD,  JEZERNIK KAREL,  JEVŠINEK FRANČIŠKA, KALIŠNIK MARIJA, KLANČAR IVANA,  KLEMENČIČ MARIJA,  KNEZ MARIJA JOŽEFA  (mladoletna oseba), KOLAR FRANC,  KOLŠEK ALBIN, KOZAMURNIK JOŽEFA,  KOZLEVČAR FRANČIŠKA,  KOŠNEK MARJETA, KOZOVINC MARIJA,  KRAŠEVEC AVGUST,  LAPUH ALOJZ,  LAVBIČ JULIJANA, LEDINŠEK MARIJA,  LEGVART AMALIJA,  LIPAVC VILJEM, LORBER MARIJA,  LUEGER ANA, MARTINI ANA,  MATJAŠIČ URŠULA,  MAZEJ FRANC,  MEDVED FERDINAND,  MELANŠEK ZOFIJA,  MIKLAVC RIHARD,  MIVC CIRIL, MUHELIČ PETER,  NAGODE FRANČIŠKA,  OBERČKAL ELIZABETA (mladoletna oseba), PAJK MARIJA,  PEČEČNIK FLORJAN,  PETERNELJ ANDREJ,  PEVC VERONIKA,  PODGORŠEK MARIJA,  PODPEČAN IVAN,  PODJED JANEZ,  PRAPROTNIK ANTON (mladoletna oseba),  PREMIK ANA,  PRESKAR JOŽEFA,  PRIMEC RUDOLF,  PUŠNIK FRANC,  REČNIK JAKOB,  REMS MARIJA  (mladoletna oseba), ROBNIK JOŽEF,  ROZMAN FILIP, SAŠEK MARIJA,  SOJČ JOŽEFA,  SOTENŠEK IVAN, SUHADOLNIK DRAGUTIN,  ŠERBEC IVANA,  ŠINKOVEC JOŽEFA (mladoletna oseba), ŠKOBERNE TEREZIJA (mladoletna oseba), ŠMUC KARL,  ŠTEBLE JOŽEFA, ŠUNTER MARIJA,  TEKAVC MARKO,  TERAŽ MIHAEL,  TEUŠ RIHARD,  TRATNIK MARIJA,  TURNŠEK FRANC,  VANOVŠEK MIHAEL,  VODNIK RUDOLF,  VODUŠEK ANA,  VRANC JOŽEF, ZDOVC ANTON,  ŽELEZNIKAR JANEZ.

Zločin, ki se je zgodil, je sad nerazumne sprege med medicinsko stroko in nacionalsocialistično oblastno politiko, ki je to omogočila. Medicinska stroka je zato kriva za ta gnusen zločin in ni mogoče odpustiti zdravnikom, ki so zlorabili svoje poklicno poslanstvo na tako nizkoten način. Po vojni so na Nürnberškem procesu sodili in obsodili vse odgovorne nacistične zdravnike. Rezultat njihovega dela v sklopu programa ''T4'' je bil okoli 275.000 umorjenih ljudi. V luči povojnega spomina na tragične dogodke iz tistega mračnega časa je tudi v Berlinu v Nemčiji na pločniku v ulici Tiergarten številka 4 nameščeno spominsko obeležje, ki je postavljeno v spomin na vse žrtve nacističnega evtanazijskega programa.

Naj spomin na slovenske žrtve nikoli ne zbledi. Slava mučenikom!

Tekst in foto: Zdovc Marko