Vprašala sem se kot človek, kot nekdo, ki dolga leta živi v skupnosti, kaj pravzaprav pomeni tisto nekaj več, kaj se skriva za tem pojmom, kaj pomeni osebi, ki je »nekaj več«, kaj pomeni drugim, ki to niso.

Je to poudarjanje večvrednosti, superiornosti dobro ali pa tudi ne. Vprašanje? Je to spodbuda tistemu, ki ga ta pojem opredeljuje, ali tistemu, ki to ni. Kakor koli, razložimo si ta pojem »nekaj več«, seveda po mojem prepričanju, kar pa ne pomeni, da je edino zveličavno, vsekakor pa bo morda spodbudilo nekaj novega o pojmovanju tistega nekaj več.

Je nekaj več, kadar nekdo, ki je podjetnik, recimo gostinec, kmet ali trgovec, ustvarja dobiček? Seveda je več, vendar kje? Je nekaj več, če nekdo v službi opravlja svoje delo in s tem služi svoj kruh? Je nekaj več, vendar zanj, za družino, da lahko živijo. Je nekaj več, če gasilci nesebično pomagajo ljudem v nesreči? Vsekakor je to tisto »mega« več. Je nekaj več, če gredo otroci iz šibkih družin na morje po zaslugi nekaterih, ki to naredijo prostovoljno iz srca? Je nekaj veliko več, saj so s svojim nesebičnim delom osrečili otroke. Je nekaj več, če nekateri pomagajo otrokom pri ustvarjanju izdelkov, ki jim nato pomenijo več sredstev za pomoč otrokom iz socialno šibkih družin? Seveda je. Je nekaj več, če nekdo s svojim delom posadi drevesa, ki rastejo in bodo rastla še dolgo in dajala senco našim otrokom in vnukom ter jih učila o pomembnosti narave in varovanje te?

So nekaj več dogodki, dejanja in prireditve, ki so oplemenitile in obogatile vse nas od najmlajših pa do najstarejših občanov? Vsekakor so.

Vse to je tisto nekaj več, ki bo štelo še dolga leta.

In druga stran teh besed: tisto več ... česar ne vidimo, morda niti nočemo videti, ampak je še kako pomembno za naše sobivanje, za sprejemanje različnosti in povezovanje tudi izven naših meja. Menim, da je povabiti popotnika, ki se znajde pred vrati tvojega doma, in je po vrhu še druge vere, na božično večerjo, vsekakor tisto nekaj več, kar pomeni, preskočiti dogme, prepričanja in ponuditi gostoljubnost in prijaznost prav tedaj, ko jo nekdo najbolj potrebuje. Pomagati sosedu, ki je v stiski, le z eno samo namero, da ga osrečimo s svojim dejanjem, pomočjo. Tudi tu je tisto nekaj več v smislu ljubezni kot božjega v nas samih.

Vse to šteje vsakemu od nas in štelo bo tudi takrat, ko bomo polagali račune za svoja življenja in svoja dejanja brez olepšav in sebičnosti. Vesolje, ta božja energija nas bo presojala po moči srca in lahkotnosti duše, nikakor po jeziku moči. Če bomo govorili jezik ljubezni, bomo ločevali zrnje od plevela ... Naj vse nas vodi čustvovanje v smeri večjega sočutja in prijaznosti ter večje ljubezni do vsega stvarstva, do bližnjega, do narave, do živali, kajti vsi smo del stvarstva kot celote.

Ker se bližajo prazniki, naj zaželim prav vsakemu in vsem skupaj blagoslovljene in mirne božične praznike ter v prihajajočem letu veliko dobre volje, nasmehov in miru v srcu.

Tekst: Mila Kočevar
Foto: Lea Sreš