Že pred leti smo pred trgovski kompleks KZ v Vojniku postavili stojnice za prodajo lokalne ponudbe. Z željo, da občina Vojnik dobi pravo tržnico, pa ne moremo mimo dejstva, da je naša ponudba oziroma ponudnikov malo. Da preverimo stanje in spodbudimo zavest tudi svojih občanov, smo v okviru projekta Ureditev mobilne tržnice in vzpostavitev mreže lokalnih ponudnikov »Na plac« izvedli kar nekaj tržnic, tako v Vojniku, Novi Cerkvi kot na Frankolovem. V okviru projekta smo kupili opremo, nekaj dodatnih stojnic in hiške. Kljub vsemu pa odziva ni oz. vedno znova slišimo s strani potencialnih ponudnikov, da se ne splača, na drugi strani pa občani reje kot na tržnico zavijemo v prvo trgovino.

Ali počnemo kaj narobe? Z zavidanjem prebiram članke o uspešnih tržnicah z različnih koncev Slovenije. Cel svet govori o pomembnosti medsebojnega sodelovanja držav pri razvoju in ohranjanju kmetijstva pri zagotavljanju trajnostne oskrbe s hrano, pri čemer glede na razvoj globalne trgovine poudarja pomen lokalno pridelane hrane.  Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih. Smiselno je torej spodbujati lokalno okolje, da se samooskrbuje in s tem poveča kakovost življenja vseh, vključenih v ta proces.

Pa se ponovno vprašam, kaj pa jaz kot posameznik naredim za to, da bi bila v občini večja ponudba lokalnih pridelkov in s tem večja stopnja samooskrbe? Ne kaj dosti. Se pa počasi zavedam, da bi bila tržnica polna, ko bi že desetič na stojnici vprašala: »A, solate pa danes nimate? Saj veste, povpraševanje narekuje ponudbo. Če ne bomo kupovali naših pridelkov in izdelkov, jih kmalu več ne bo in zdaj tiste akcije, ki nas premamijo v trgovske verige, ne bodo več tako ugodne, cene bodo šle v nebo, naš težko zaslužen denar pa v blagajno trgovskih velikanov.

Zatorej, kupujmo na tržnici, pri sosednjem kmetu, naj nam ne bo težko dati kdaj tudi evro več, saj vemo, da je nekaj domače, sveže in pridelano z ljubeznijo in da ohranjamo podeželje in svoje krajine. Razmislimo, kam gre svet. 

V občini Vojnik imamo potencial, prav tako se počasi zavedamo pomena zdrave prehrane. Ne razumite tega napačno, vsak gospodari po svoje, a s tem, ko bomo kupili med pri Jerneju, rezance pri Mariji, prepeličja jajčka pri Barbari ali ročno izdelam prt pri Jožici, pomagamo pri razvoju kmetijstva  in rokodelstva, posredno pa skrbimo za utrip tržnice, dajemo možnost lokalnim ponudnikom, da se predstavijo in ne nazadnje od tega tudi živijo.

Z gotovostjo lahko trdim, da bo Občina Vojnik na področju zagotavljanja lokalne samooskrbe v okviru zakonskih možnosti še naprej dejavno povezovala in nudila strokovno podporo, z iskanjem odgovorov na vprašanja, s katerimi se zaradi zahtevnih postopkov in zakonskih omejitev spopadajo tako ponudniki kot javni zavodi. Zakaj ne bi bila lokalna oskrba s hrano ena od ključnih usmeritev občine, tako zaradi izjemno pozitivnih gospodarskih kot tudi okolijskih učinkov.

Tekst: Petra Pehar Žgajner
Foto: lastni arhiv