Radoslav (Jakob) Škoflek je bil učitelj in pobudnik kulturnega življenja. Rodil se je 13. julija 1840 v Novi Cerkvi kmetoma Jožefu in Mariji Tereziji. Po končani osnovni šoli je v Celju obiskoval učiteljišče in ga v Gradcu dokončal z odličnim učnim uspehom. Kot učitelj je služboval po šolah, najprej v Slovenskih Konjicah in Celju, nato v Mozirju, Braslovčah, na Vranskem, v Lehnu pri Ribnici na Pohorju, pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu, najdlje pa že drugič v Mozirju (1877-1889), tam je bil tudi soustanovitelj Mozirskega Sokola. Kjer koli je bil zaposlen kot učitelj, je ustanavljal pevska društva, tamburaške skupine ter se zavzemal za bralno in pismeno izobraževanje v maternem jeziku. V Vojnik se je preselil po upokojitvi leta 1902 in bil v kraju velika podpora Slovencem, zato je imel nemalo težav z nemčurji. V Vojniku je ustanovil mešani pevski zbor, tamburaško skupino, oživil je bralno društvo ter vodil in tudi finančno podpiral veliko kulturnih prireditev. Umrl je 29. maja 1907 v Vojniku.

Andrej Vodušek je bil duhovnik in narodni buditelj. Rodil se je 17. novembra 1850 v Zgornji Gorici 18 v Župniji Cirkovce. Odraščal je v kmečki družini staršem Janezu in Uršuli, prav trdo kmečko delo pa ga je spodbudilo, da se je odločil za študij teologije. Leta 1875 je bil posvečen v duhovnika in najprej kaplanoval v letih 1876-1877 v Vojniku, nato v Vuzenici, Središču ob Dravi in Cirkulanah. Med letoma 1880 in 1892 je bil župnik v Leskovcu, nato se je leta 1892 ponovno vrnil v Vojnik kot upravitelj župnije ter nadaljeval že začeta dela pri izgradnji nove in večje cerkve. Župnik Vodušek je načrt za novo cerkev naročil pri dunajskem arhitektu Rihardu Jordanu. Dela so začeli 7. aprila 1896 in po nekaj več kot treh letih je cerkev 12. julija 1899 posvetil mariborski škof Napotnik. Sedanjemu tlorisu cerkve naj bi po prvotni zamisli župnika Voduška bili dodani še dve stranski ladji in dva zvonika, vendar je to preprečila nenadna Voduškova bolezen in verjetno tudi pomanjkanje denarja. Vsekakor je bil župnik Vodušek zaveden Slovenec, ki si je v kraju prizadeval za narodnostne pravice in slovenski jezik, zato ni bil priljubljen pri vojniških Nemcih, zlasti županu Moritzu Stallnerju. Umrl je 25. januarja 1911 in je pokopan v Vojniku.

Janez Žiga Valentin Popovič je bil poliglot in polihistor. Rodil se je 9. februarja 1705 v Arclinu pri Vojniku v družini graščinskega uradnika. Študij filozofije in teologije je končal v Gradcu, za duhovnika pa se ni dal posvetiti iz preprostega razloga, ker ni maral uživati vina. Raje se je posvetil študiju nemščine, francoščine in klasičnih jezikov ter nekajletnemu potovanju po Italiji. Zanimalo ga je tudi rastlinstvo, zato je večkrat v počitnicah prehodil Pohorje in nabral več kot 2000 različnih rastlin. V Gradcu in na Dunaju je opravljal službo domačega učitelja v raznih gosposkih družinah, od leta 1744 je bil profesor zgodovine na viteški akademiji v Kremsmünstru, leta 1753 se je vrnil na Dunaj in do upokojitve služboval kot profesor nemščine na tamkajšnji univerzi. Zaradi bolezni se je umaknil z Dunaja, v bližnjem Perchtoldsdorfu kupil hišico z vinogradom in tam živel do svoje smrti 21. novembra 1774. Popovič je bi izjemen učenjak, ki se je zanimal za vse panoge znanosti, posebno za rastlinstvo in jezikoslovje, njegovo najobširnejše delo »Untersuchungen vom Meere« je zbirka naravoslovnih, arheoloških, geografskih in kulturno-političnih prispevkov.

(Nadaljevanje prihodnjič.)

Tekst: Jože Žlaus