Prijavilo se nas je 22 oskrbovancev, zraven so bile tudi terapevtke in ena skupina se je z njihovo pomočjo na Dobrotin napotila peš. Ob prihodu v turistični objekt na Dobrotinu je bilo že vse pripravljeno. Mize so bile polne dobrot in pijače. Najprej nas je pozdravila Andreja. Franjo Marošek se je osebju zahvalil za lepo prireditev, vse prisotne pa pozval k dobri volji, petjem, recitacijami, pripovedovanjem šal itd. Čeprav nismo bili preveč lačni, smo z užitkom posegli po ponujenih dobrotah in ob tem še nazdravili.

Po pogostitvi je stanovalec in harmonikar Anton Videc zaigral nekaj poskočnih melodij, nato smo se napotili proti Dobrotinovi domačiji. Ustavili smo se pred spominsko ploščo in se seznanili s trpljenjem Dobrotinove rodbine. Na pragu nas je pričakala gospa Zefka, ki je od nekdaj številne in mogočne družine še edina živa. Na kmetiji zdaj gospodari njena hči z možem. Zefka je prestala vse gorje, ki si ga je nacistična »zver« izmislila. Iz ujetništva se je s sestro vrnila na popolnoma opustošeno domačijo. Takrat pa se je začelo novo gorje, na kmetiji sta ostali sami in nihče jima ni pomagal pri njeni obnovi, oblast je nanju pritiskala z davki in obvezno oddajo. Mnogi stanovalci te zgodbe niso poznali. Domači so nam povedali, da obstaja o tem knjiga »Dobrotinovo«, a jo ima pri nas v domu samo en stanovalec, tako da gre ta knjiga iz rok v roke. Prav bi bilo, da bi bila v domski knjižnici vsaj dva izvoda in da bi bili stanovalci bolje seznanjeni z življenjem in s trpljenjem tukajšnjega prebivalstva v preteklosti.

Vrnili smo se h gostišču in se posedli pod brajdo, kjer je stanovalec Jože Tratnik s svojo harmoniko dal ton ljudskim pesmim, ki smo jih družno zapeli. Prostovoljke in zaposlene so se potrudile in nam postregle z domačim pecivom, veselo razpoloženje se je tako nadaljevalo. Vsi smo se sprostili in z dobro voljo dočakali kombi, ki nas je potem zapeljal nazaj v Špesov dom. Nekateri so se spet opogumili in vzeli pot pod noge ter se vrnili peš. Vreme nam je lepo služilo, kar je prispevalo k še boljšemu razpoloženju. Še enkrat se zahvaljujemo organizatorjem za lepo popoldne.

Besedilo in fotografija: Franjo Marošek, stanovalec Špesovega doma