Govori se, da letos gobe rastejo. Ko samo stopiš v gozd, se ti jurčki že nasmehnejo izpod smrečja. Žal jaz nisem imela te sreče. Zaradi hudih bolečin hrbtenice in vnetja živca v nogi sem samo poslušala srake v  gozdu, ki so spremljale gobarje z glasnimi protesti. Zdaj so gobe prenehale rasti in tudi moje bolečine po malem popuščajo. Odpravila sem se nabirat kostanje, ki ga zelo obožujem. No, tudi kostanje je bilo že dokaj dobro pobrano. Seveda sem hodila s pomočjo obeh palic in uživala v mavričnih jesenskih barvah in šelestenju zlatih cekinčkov, ki so se vrtinčili v zraku, dokler niso pristali na zemlji in mi prekrili še kakšen kostanj. Tako sem morala prehoditi kar precej gozda, na kar sem zagledala tega lepotca. Sprva sploh nisem mogla verjeti, da je tak, kakor ga vidim. Ko sem se priplazim do njega, sem ga najprej potipala, če ni kakšna »potegavščina«. Ja, res je bil pravi, potem sem se usedla ob njega in občudovala stvaritev narave. Pa naj še kdo reče, da se čudeži ne dogajajo, ampak tudi obstajajo. Moj dan je bil popoln in tudi ves trud poplačan.

Prisrčen gobarski pozdrav in še veliko užitkov pri nabiranju gozdnih sadežev.

Tekst in foto: Martina
(Naslov je v uredništvu portala.)