Človek za svoj obstoj potrebuje zrak, vodo, hrano, zatočišče, zdravje, ljubezen, šport in kulturo. Ali je slednja sploh pomembna za njegov obstoj? Kako bi razlago besede kultura sploh lahko umestili v naš vsakdanjik?

Beseda telesna kultura, fiskultura pomeni telesno kulturo – torej, da za naše telo skrbimo z rednim gibanjem in razvojem psihofizičnih sposobnosti. V tem pomenu kultura pomeni odnos do našega telesa. V antiki športnik ni bil »samo« športnik, temveč se je športnik razvijal na vseh področjih hkrati. Po naporni in dolgotrajni vadbi teka, rokoborbe ali vožnje z vozovi so najprej s kopeljo in masažo poskrbeli za dobrobit telesa, kasneje pa še za duha. Poleg branja in pisanja sorazmerno filozofskih vsebin so o vsebinah razmišljali, kontemplirali na samem. Velik in zelo pomemben del je bilo tudi druženje in izmenjava različnih stališč, znanja.

V antiki se prvič srečamo z gledališčem in igro, kot jo poznamo danes. Uprizarjanje vsakdanjega življenja na odru je nekaj izjemno esencialnega, bistvenega in osnovnega, saj ponuja ogledalo družbi, ne glede na to, za kakšen žanr gre (komedijo, dramo, tragedijo itd.).

Otrok instinktivno občuti potrebo po hrani, dotiku, gibanju in se veliko igra. Odrasel človek se je primoran do neke mere pozabiti igrati, razmišljati drugače, ustvarjati brez zunanjih pritiskov in sugestij. Zaradi tempa življenja na instinktivno, naravno zadovoljevanje osnovnih potreb velikokrat pozabi (zadostna količina hrane, spanja, počitka, gibanja). Predvsem pa se pozabi igrati, se prepustiti in živeti v trenutku.

Potrebo po igrivosti, spontanosti in improvizaciji velikokrat v odrasli dobi izživi preko športa, branja in pripovedovanja pravljic otrokom, prebiranja literature, poslušanja in izvajanja glasbe in ne nazadnje tudi z obiskom gledališča ali v udejstvovanju v kateri izmed gledaliških skupin.

V časih, ko smo bili primorani oddaljiti sebe od drugih, prikriti nasmeh, ukiniti dotik in prijazen stisk roke, smo kulture še toliko bolj lačni.

Motivi za ogled predstave, obisk koncerta ali literarnega večera bi lahko bili tudi to, da ljudje neke vsakdanje stvari radi vidimo od blizu. Radi jih doživljamo znova, saj nas to napolni ali navda z navdihom, nostalgijo, žalostjo. Morda gre za odrsko dopuščanje izrisa palete čustev; slikanja najpritlehnejših hotenj, predrznih vzgibov, nežnih, tihih želja, večnega poskusa prikazovanja veličastne resnične ljubezni na odru.

Kultura in njeno udejstvovanje nas vabita, da vsakdanjost doživljamo znova in znova – še več, določena čustva potencira in jih celo poveličuje. V časih, ko smo bili primorani oddaljiti sebe od drugih, prikriti nasmeh, ukiniti dotik in prijazen stisk roke, smo kulture še toliko bolj lačni. Poslušanje glasbe v živo, spremljanje živih oseb od blizu, na odru, je postal na trenutke celo nemogoč luksuz, ki ga morda v takšnih trenutkih še toliko bolj cenimo.

Racionalno opisovati gorečo strast in vzgibe, ki nas ženejo, da se prostovoljno predajamo kulturi, jo podpiramo in jo gledamo od blizu in daleč, je brezpredmetno. Pa vendar se mi ravno zategadelj ta ljubezen zdi še toliko bolj pristna.

Urška Koželj, mag. prof. športne vzgoje in predsednica Društva Šentjakobskega gledališča Ljubljana

Foto: osebni arhiv