Epidemija koronavirusa ne bo trajala v nedogled. Še vsake epidemije, tudi tistih še veliko hujših, je bilo enkrat konec. Ker smo ljudje razumna in družbena bitja, lahko veliko pripomoremo, da ta nesreča čim prej mine in pusti čim manj škodljivih posledic. Pri tem so zelo pomembni trije koraki: premagati koronavirus, izogniti se sporom, zrasti v modrosti.

I. Premagati koronavirus

Zdi se lahko, pa ni. Koronavirus je »zvit«. Četudi gre za mikroskopsko majhen delček brez inteligence, se obnaša, kot da zna prav dobro razmišljati. Zdi se, da »hoče« priti do svojih žrtev, ki so večinoma starejši in že oslabeli od te ali one bolezni. Tako ali drugače išče poti do njih. Prav zato moramo ljudje zavestno ravnati tako, da virus prelisičimo mi. Sprejeti moramo zajezitvene ukrepe, predvidevati, da je nevarnost vedno nekje blizu. V veliko oviro pri tem sta nam podcenjevanje nevarnosti ali celo zanikanje koronavirusa. Še bolj kot to pa je nevarno napihovanje nevarnosti in gledanje na epidemijo kot na načrtno zaroto zoper človeka. Poleg tega je posebej poguben tudi egoizem ljudi, ki jim je vseeno za zdravje drugih in se zato požvižgajo na ukrepe. Sklep vseh nas, ki s Prešernom dobro v srcu mislimo, mora zato biti, da bomo storili vse, da kot posamezniki in skupnost zajezimo in premagamo koronavirus. Bitke namreč še ni konec in tudi ko je bo, bomo morali še lep čas ostati na preži.

II. Izogniti se sporom

Ko nam bo biološki koronavirus uspelo zamejiti, bo najverjetneje med nami še vedno ostal zelo nevaren »moralni koronavirus«. Predvsem v obliki zamer, sporov, očitanj, podtikanj, manipulacij. Na ravni državne politike se nam lahko zgodi, da bomo še dolga leta poslušali, kako je opozicija »izdala narod« v času koronakrize, ker je podpirala proteste in pogosto bila proti ukrepom. Z druge stani pa se lahko zgodi, da bomo slišali, kako je oblast »ubijala narod«, ker ni znala preprečiti visoke smrtnosti. Tovrstna razmišljanja lahko kaj hitro sprožijo nezadovoljstvo, očitke in poglobijo razdeljenost. Tudi na lokalni in družinski ravni se lahko zgodi podobno. Bratje in sestre na primer lahko drug drugemu še dolgo očitajo, kdo je bil kriv, da je koronavirus prišel v hišo in da je umrla mati. Podobno na delovnem mestu: nekdo je okužen prišel v službo, okužil je ostale, eden od novo okuženih je doma okužil bolnega starega očeta. Kot lahko pričakujemo, nas bo v času po koroni lahko v zasedi čakal še prepir zaradi nje. Zato moramo že zdaj narediti vse za spravo, odpuščanje, pobot. Če je kdo koga po neumnem okužil, naj se opraviči, drug naj opravičilo sprejme in odpusti. Potrudimo se, da bi dosegli pobot, podelimo amnestijo in nikar ne pustimo, da nas koronavirus veže nase še potem, ko bo kot epidemija že premagan.

Preizkušnja kot je ta, ki jo doživljamo, je klic k premišljevanju, klic k večji modrosti.

III. Zrasti v modrosti

Po koncu epidemije se bo na marsikaterem področju sprožilo pravo divjanje. Razumljivo. Potrebno bo nadoknaditi izpad dohodkov v gospodarstvu, turizmu, kulturi, trgovini … Potrebno bo obiskati sorodnike in prijatelje na drugem koncu države. Potrebno bo praznovati praznovanja, ki jih v času ukrepov nismo smeli. Kolikor bo pokoronsko hitenje razumljivo, toliko bo lahko tudi prazno. Preizkušnja kot je ta, ki jo doživljamo, je klic k premišljevanju, klic k večji modrosti. Če bomo divjali, ne bomo imeli časa za jasen premislek. Čas je, da postanemo modrejši, razumnejši na mnogih področjih. Zdaj, ko smo preživeli razne karantene, lahko jasneje vidimo, kako nenadomestljiva je družina. Vprašamo se lahko o domovih za starejše: je res potrebno, da so ti domovi takšne »masovke«? Bi ne bilo boljše in bolj naravno, če bi bili manjši in bliže izvornemu kraju bivanja? Naslednje vprašanje je ekološko. S karantenami se je znižala onesnaženost. Zavedajmo se, da smo onesnaževalci in da s premišljenim ravnanjem lahko onesnažujemo manj. Vprašajmo se o kulturi in duhovnosti. Ker ni bilo koncertov in so bile tudi cerkve zaprte, je marsikdo začutil »luknjo v duši«. Tudi to je znak, da smo ljudje še vedno simbolna in duhovna bitja. Potrebni smo umetniških in obrednih dogodkov. Še bi lahko naštevali.

Skratka, tretji in zaključni korak je zrasti v modrosti. Modrost, za katero je prav, da se je naučimo iz časa koronavirusa, je predvsem v tem, da bomo znali videti v neprijetni preizkušnji epidemije priložnost za osebni in družbeni napredek.

Tekst: Branko Cestnik

Foto: Jaka Gasar