Čas, ki ga živimo danes, je razgalil vso bedo hitenja in hlastanja po več, hitreje, dlje. Prisiljeni smo bili ustaviti se in pogledati na sebe in svet okoli nas skozi okno našega doma. Vidimo, kako smo majhni in nepomembni, da je narava tista, ki skrbi za ravnovesje, in ne vsemogočni kapital. Kar naenkrat ni več potrebe, da nedeljske dopoldneve preživljamo v nakupovalnih centrih in iščemo ter kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, ampak da lahko v miru opravimo tisoč stvari, za katere prej nismo našli časa in tiste, ki nas pravzaprav veselijo. Kar naenkrat lahko preživimo brez tega, za kar smo bili prisiljeni celo razpisati referendum – zaprtih trgovin ob nedeljah! 

Kot kažejo trenutni podatki, smo se zaenkrat izognili najbolj črnemu poteku razvoja pandemične bolezni. Na začetku smo bili priče neverjetnemu scenariju, lansiranemu z različnih centrov informacij. Odločevalci in tisti, ki naj bi bdeli nad javnim zdravjem, so se izogibali jasnim navodilom, ljudje smo bili zmedeni, prestrašeni. Zamujali so s potrebnimi ukrepi, saj je bilo osnovno vodilo pri njihovih odločitvah ponovno zagotavljanje proizvodnje in potrošnje. Stroka je opozarjala kot pač je, a tisti, ki naj bi dali jasna navodila, so se neodgovorno lotevali rešitev. Kako verjeti, da je prihajajoča nevarnost resna, če iz institucije, ki v imenu nosi javno zdravje, ljudje dobivajo pomirjajoča sporočila, da ne gre zares? Kako ljudem dopovedati, da so v nenormalnih okoliščinah potrebni nevsakdanji ukrepi? Kako ljudi pozvati in prepričati k odgovornemu ravnanju, če ti slutijo neodgovornost na najvišjih položajih?

Veliko večji problem kot impotenca institucij se mi zdi neodgovornost ljudi.

Nekdanji predsednik je dejal, da je svoboda vsakega izmed nas omejena le s svobodo sočloveka. Če to prevedemo v današnji trenutek lahko zapišem, da je to, da nosim obrazno masko in v trgovini kupujem v rokavicah tisto, s čimer omogočam drugemu, da počne isto. Z opuščanjem preventivnega vedenja zaradi lastne svobode posegam v svobodo tistega, ki je poleg mene v trgovini. Ker z odgovornim ravnanjem ne krnim svoje svobode, omogočam svobodo drugim. 

In tu seveda lahko pljujemo po ljudeh, ki tega niso razumeli. Ampak nikar! Kako vendar si lahko kaj takega dovolimo, saj ves čas poslušajo to, da je vse odvisno le od posameznika! In nato šok, ko od ljudi zahtevamo družbeno odgovornost! Vmes umanjka namreč to, kar je skoraj izumrla kategorija – zdrava pamet in znanje. Če se ljudi zreducira na kapitalsko vrednost, je pač težko pričakovati, da bodo družbeno odgovorno reagirali.

In predvsem, upam da, vidimo, da človek ni samo individuum pač pa nujno potrebuje skupnost za svoj obstoj in razvoj. Da smo pravzaprav nevidno, na kakršenkoli način, vsi povezani med sabo in z naravo. Zdaj, ko se je človek umaknil v svoje zatočišče, narava prihaja nazaj v svoj prostor, od koder smo jo izgnali. Narava nam pošilja jasna sporočila, a mi vse preračunamo v dobiček. 

Čas, ki nam je dan, moramo izkoristiti za premislek. Življenje na način, kot smo ga živeli pred epidemijo, je preteklost. Izbrati moramo drugačne vzorce in načine in odgovorno zastaviti pot naprej. Zato se mora potruditi vsak posebej in hkrati vsi skupaj. Kajti en prst lahko prestavi malo breme, vseh pet pa velikega.

Tekst: Arnold Ledl, foto:Jernej Ledl