Domnova kurirska četa (K-TV-32), ki je vzdrževala zvezo med desnim bregom Drave in Svinško planino, je tudi tisti dan kot že večkrat poprej namreč poiskala zavetje pri Apovniku misleč, da so na varnem. Vodil jo je Ciril Šorli - Domen, doma iz Lobnika nad Železno Kaplo. Žal pa je zaradi judeževe izdaje neke osebe, ki je partizane videla, prišlo do hitre akcije Nemcev iz Pliberka, ki so imeli namen uničiti partizanske enote v njihovi okolici. Številne nemške enote so položaje okoli Domnove čete zasedle v noči iz 11. na 12. oktober. Napadalne enote so sestavljale enote nadomestnega in šolskega bataljona enajstega SS grenadirskega polka in trinajstega polka SS policije skupaj z enotami Volksturma iz Pliberka, skupaj kakšnih sto vojakov. Številna premoč napadalcev v moštvu in orožju ni bila v korist nič hudega slutečim partizanom. Napad je partizane popolnoma presenetil, v boju pa je padel tudi komandant Ciril Šorli. Ostale ranjene in padle borce so Nemci zajeli in jih z njihovimi pomagači slekli, preživele zverinsko mučili, nečloveško iznakazili, nekatere še napol žive pa pometali v plamene goreče domačije, da so zgoreli. Iz sovražnega obroča so se rešili le trije partizani: Lipej Kolenik – Stanko iz Pliberka, Jurij Bojanović – Djordje iz Dolnje Štrpce pri Prnjavorju v Bosni in Mirko Zdovc – Ciril iz Lokovice (nad Holmecom). Srečno pa sta se rešila le Lipej in Bojanović. Mirko je bil smrtno zadet v predel trebuha in je obležal ter podlegel ranam, star komaj 18 let. Našli so ga šele spomladi naslednje leto, ko so divje zveri že opravile svoje delo. Pri napadu je bil poleg »esesovcev« na napadalni strani najbolj krvoločen lokalni nacist in pripadnik Volksturma Herman Metnitz, veleposestnik in lastnik tovarne špirita iz Pliberka. Slednji je bil po vojni tudi župan Pliberka. Za storjene zločine pa nobeden izmed njih ni odgovarjal.

Mirka so po koncu vojne slovesno pokopali na pokopališču v Šmarjeti pri Pliberku. V mesecu maju leta 1972 je Zveza koroških partizanov v spomin na komeljsko tragedijo nad kmetijo Cimprc postavila spominsko obeležje z dvojezičnim napisom, ki se v slovenskem jeziku glasi: »Slava dvanajstim partizanom, padlim pri Apovniku 12. 10. 1944.« Meseca julija 1975 je bila v Vojniku podpisana prijateljska listina oziroma pobratenje med Zvezo borcev Vojnik in Zvezo koroških partizanov, ki sta jo takrat podpisala predsednika obeh organizacij Karel Prušnik – Gašper in Jurij Bojanović. Meseca oktobra leta 1976 so mračne sile v Avstriji spomenik razstrelile, 28. maja 1978 pa je bil postavljen nov spominski kamen, kjer je zraven pripisano: »razstreljen 31. 10. 1976.« Vojničani se že od prvega pohoda, ki je bil organiziran meseca avgusta 1980, udeležujemo spominskega pohoda v spomin na padle borce Domnove čete. Pohode vsako leto organizira Zveza koroških partizanov v sodelovanju s Slovenskim prosvetnim društvom Edinost iz Pliberka.

Slava materi, ki sinove vrle je rodila, domovina njihove žrtve ne bo nikoli pozabila! Naj počivajo v miru.

Tekst: Marko Zdovc
Foto: osebni arhiv

Viri:

Wikipedija: Komelj.

Slovenski vestnik, Metnitz ni prišel na obravnavo, Celovec, 19. november 1952.

J. Bojanovič, Koroški Fužinar, Komelj nad Pliberkom, Ravne na Koroškem, 8. marec 1980.

Slovenski vestnik, Po poteh Domnove čete, Celovec, 23. julij 1982.

Marjan Linasi, Koroški partizani, Protinacistični odpor / …/, Celovec, 2010.

M. Linasi, Tragedija Domnove čete 12. oktobra 1944 – dopis (arhiv avtorja).

M. Zdovc – arhiv avtorja: Pričevanje Ivanke Frančeškin (rojene Zdovc).

Fotografija Mirka Zdovca (arhiv avtorja).