Skoraj dve desetletji po smrti Antona Bezenška leta 1915 se pri nas na Slovenskem ni kaj dosti govorilo in pisalo o prof. Antonu Bezenšku. Do neke mere je to razumljivo, saj je več kot polovico življenja deloval v Bolgariji in tam tudi umrl. Profesorjev nečak Dominik Bezenšek (25. 12. 1890 – 8. 3. 1965)  je bil tisti, ki je prepoznal veliko kulturno zapuščino svojega strica in je v začetku leta 1934 ustanovil Odbor za proslavo osemdesetletnice rojstva prof. Antona Bezenška v Ljubljani. Odbor so sestavljali pomembni posamezniki in ljubitelji stenografije iz takratne Slovenije in Bolgarije, ki so sodelovali pri pripravi velikega praznovanja ob odkritju spominske plošče na rojstni hiši prof. Antona Bezenška v takratnem Bukovju (danes Bezenškovo Bukovje) pri Frankolovem. V Družinskem listu »Mladika« iz avgusta 1934 je zapisano: »V dneh 23. in 24. junija 1934 so se vršile v Celju in v Bukovju velike slavnosti v spomin velikega zagovornika zbližanja vseh južnih Slovanov, očeta slovenske in bolgarske stenografije, profesorja Antona Bezenška. Temu odličnemu Slovanu so odkrili na njegovi rojstni hiši v Bukovju pri Frankolovem spominsko ploščo. Slavnost je bila tako v narodnem kakor tudi v prosvetnem pogledu kar najveličastnejša. Poleg tisočglave množice domačinov so se slavnosti udeležili v precejšnjem številu tudi Hrvati, Srbi in Bolgari …«. Nekaj mesecev prej pa je izšla tudi zajetna knjiga »Anton Bezenšek – njega življenje in delo«, ki jo je napisal tajnik zgoraj omenjenega odbora Alojzij Bolhar in je bila natisnjena v Mohorjevi družbi v Celju. Tudi o tej knjigi je v Družinskem listu »Mladika« iz septembra 1934 zapisano: »Bolj se pač nismo mogli oddolžiti našemu velikemu pionirju za zbližanje Bolgarov in Slovencev in velikemu mojstru stenografije kot s to knjigo. Knjiga obsega 256 strani; poleg bolgarskih, hrvatskih in čeških krajših člankov vsebuje obširen, z znanstveno natančnostjo zgrajen življenjepis Bezenška, iz katerega smo šele dobili pravi in resnični obraz tega izrednega moža in kulturnega delavca …«.

V mojem arhivu je zajeten kup korespondence za pripravo omenjene Bolharjeve knjige in za organizacijo praznovanja ob odkritju spominske plošče med različnimi takratnimi stenografi iz Bolgarije, Češke, Hrvaške, Slovenije in Dominikom Bezenškom. Prav Dominik Bezenšek pa je tisti, ki je poskrbel, da je in da bo življenje in delo prof. Antona Bezenška ostalo še dolgo zapisano v naši zgodovini. 

Tekst in slika: Jože Žlaus